Page 45 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 45
i. kodelja ■ nasilje – poskus opredelitve in upravičenja
Sledijo mu še štirje principi, ki jih zasledimo v literaturi o »pravični
vojni«20 in ki bolj natančno določajo temeljni princip.
1. Princip samoobrambe: nasilje je dopustno samo kot odgovor na na-
silje z namenom, da se odbije napad napadalca. Ta princip je sprejet
tudi v mednarodnem pravu. V kazenskem pravu gre za institut silo-
brana. Kriteriji za silobran so trije: sočasnost napada in obrambe, so-
razmernost sredstev in neizzvanost napada. Princip samoobrambe
dovoljuje nasilje, da se odbije nasilje, kjer se je napad že zgodil ali pa
je neizogiben, ne pa, če je zgolj verjeten.
2. Princip razumnega uspeha (reasonable success): nasilje se lahko upo-
rabi samo, kadar obstaja razumna možnost za uspeh. Kot uspeh je
mišljen konec nasilja ali odstranitev izvorne grožnje z nasiljem, ne pa
npr. pridobitev neke strateške prednosti (v vojni). Pri tem principu je
poudarjeno tudi to, da je treba varovati človeška življenja, tudi med
vojno.
3. Princip sorazmernosti: uporaba nasilja mora biti vedno sorazmerna
z nasiljem, ki mu stoji nasproti. Sorazmernosti ne smemo zamenjeva-
ti z recipročnostjo. To bi pomenilo, da lahko uporabimo proti napa-
dalcu isto vrsto nasilja, kot ga on proti nam, na primer: upravičeno bi
bilo posiliti posiljevalca ali mučiti mučitelja, kar pa seveda ni prav.
4. Princip zadnje možnosti: nasilje je lahko moralno upravičeno samo,
če so bile prej že izčrpane vse nenasilne, miroljubne možnosti.
Čeprav je zelo težko določiti, kaj so vse možnosti, je ta princip po-
memben, saj poudarja, da je nasilje, tudi, če je upravičeno, vedno pri-
ma facie slabo.
5. Tem štirim principom bi lahko dodali še petega – princip postopne-
ga napredovanja oz. eskalacije: ko uporabljamo nasilje, moramo za-
četi z minimalnim nasiljem in ga šele postopoma povečevati. To ne
pomeni samo, da moramo začeti z nenasilnimi strategijami – prin-
cip zadnje možnosti, ampak tudi znotraj možnih nasilnih strategij
moramo izbrati najmanj nasilno; če ta ne zadostuje, nasilje posto-
poma povečujemo. Primer: politična konfrontacija: prva strategi-
ja – dialog, potem nenasilna civilna nepokorščina, sledi ji nasilna
20 O teoriji pravične vojne gl. npr. McMahan, 1993: 384–389, in Coates, 1997. Vendar pa,
kot opozarja Harold Müller v delu Building New World Order – Sustainable Policies for
the Future, je pojem »pravična vojna« kontradiktoren: ker vojna nujno povzroči smrt in
trpljenje nedolžnih, kar je nepravično, sama ne more biti pravična, lahko je samo opravi-
čljiva. Podobno razmišlja tudi Nenad Miščević v članku »The Dilemas of Just War and
the Institutional Pacifism« (https://journal.openedition.org/revus/1273https://journal.
openedition.org/revus/1273), ko pravi, da je celo pravična vojna lahko samo minimalno in
komajda pravična.
43
Sledijo mu še štirje principi, ki jih zasledimo v literaturi o »pravični
vojni«20 in ki bolj natančno določajo temeljni princip.
1. Princip samoobrambe: nasilje je dopustno samo kot odgovor na na-
silje z namenom, da se odbije napad napadalca. Ta princip je sprejet
tudi v mednarodnem pravu. V kazenskem pravu gre za institut silo-
brana. Kriteriji za silobran so trije: sočasnost napada in obrambe, so-
razmernost sredstev in neizzvanost napada. Princip samoobrambe
dovoljuje nasilje, da se odbije nasilje, kjer se je napad že zgodil ali pa
je neizogiben, ne pa, če je zgolj verjeten.
2. Princip razumnega uspeha (reasonable success): nasilje se lahko upo-
rabi samo, kadar obstaja razumna možnost za uspeh. Kot uspeh je
mišljen konec nasilja ali odstranitev izvorne grožnje z nasiljem, ne pa
npr. pridobitev neke strateške prednosti (v vojni). Pri tem principu je
poudarjeno tudi to, da je treba varovati človeška življenja, tudi med
vojno.
3. Princip sorazmernosti: uporaba nasilja mora biti vedno sorazmerna
z nasiljem, ki mu stoji nasproti. Sorazmernosti ne smemo zamenjeva-
ti z recipročnostjo. To bi pomenilo, da lahko uporabimo proti napa-
dalcu isto vrsto nasilja, kot ga on proti nam, na primer: upravičeno bi
bilo posiliti posiljevalca ali mučiti mučitelja, kar pa seveda ni prav.
4. Princip zadnje možnosti: nasilje je lahko moralno upravičeno samo,
če so bile prej že izčrpane vse nenasilne, miroljubne možnosti.
Čeprav je zelo težko določiti, kaj so vse možnosti, je ta princip po-
memben, saj poudarja, da je nasilje, tudi, če je upravičeno, vedno pri-
ma facie slabo.
5. Tem štirim principom bi lahko dodali še petega – princip postopne-
ga napredovanja oz. eskalacije: ko uporabljamo nasilje, moramo za-
četi z minimalnim nasiljem in ga šele postopoma povečevati. To ne
pomeni samo, da moramo začeti z nenasilnimi strategijami – prin-
cip zadnje možnosti, ampak tudi znotraj možnih nasilnih strategij
moramo izbrati najmanj nasilno; če ta ne zadostuje, nasilje posto-
poma povečujemo. Primer: politična konfrontacija: prva strategi-
ja – dialog, potem nenasilna civilna nepokorščina, sledi ji nasilna
20 O teoriji pravične vojne gl. npr. McMahan, 1993: 384–389, in Coates, 1997. Vendar pa,
kot opozarja Harold Müller v delu Building New World Order – Sustainable Policies for
the Future, je pojem »pravična vojna« kontradiktoren: ker vojna nujno povzroči smrt in
trpljenje nedolžnih, kar je nepravično, sama ne more biti pravična, lahko je samo opravi-
čljiva. Podobno razmišlja tudi Nenad Miščević v članku »The Dilemas of Just War and
the Institutional Pacifism« (https://journal.openedition.org/revus/1273https://journal.
openedition.org/revus/1273), ko pravi, da je celo pravična vojna lahko samo minimalno in
komajda pravična.
43
