Page 38 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 38
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
poteze in ni več mogoče določiti, kaj nasilje sploh je. V izogib tem teža-
vam nekateri avtorji predlagajo, da takrat, ko govorimo o nasilju, vendar-
le uporabljamo »staromodne konotacije« oz. bolj omejene definicije nasi-
lja, v katerih ima nasilje podoben pomen kot v običajnem jeziku, namreč
kot uporaba fizične ali psihološke sile z namenom prizadeti ali poškodo-
vati osebe ali lastnino.14
Nasilje kot kršitev integritete
Temeljno nesoglasje med zagovorniki pojmovanja nasilja kot pretirane
uporabe sile in zagovorniki pojmovanja nasilja s kršitvijo pravic se kaže v
vprašanju, s katerega stališča naj bo nasilje definirano: s stališča povzročite-
lja/storilca (sila) ali žrtve (kršitev). Če se pri definiranju nasilja postavimo
na stran osebe, ki nasilje izvaja, tvegamo, da zgrešimo pravo naravo nasilja
in se osredotočamo na tiste postopke legitimacije, ki upravičujejo sredstva
s cilji. Bufacchi predlaga tretji pristop: definicijo nasilja s stališča nepri-
stranskega opazovalca (Bufacchi, 2007: 33–38). Pravi, da je nasilje po svo-
jem bistvu družbeno dejanje,v katerem vlada trilateralno razmerje med
storilcem nasilja, žrtvijo in hipotetično nepristranskim opazovalcem. In
prav stališče nepristranskega opazovalca omogoča definicijo nasilja na ne-
subjektivistični osnovi.
Da bi šli onstran subjektivizma, moramo pristopiti k nasilju s stali-
šča socialne dinamike, ki omogoča bolj objektivno definicijo pojma nasi-
lja. Nasilje ni nekaj, kar se zgodi, je nekaj, kar ljudje počnejo. Natančneje:
nasilje ni nekaj, kar ljudje na splošno počnejo, ampak je vedno storjeno ne-
komu in/ali nečemu. Nasilje se torej vedno dogaja v socialnem oz. druž-
benem kontekstu.15 Predstavlja nek odnos. Na najbolj osnovni ravni gre
za bilateralni odnos med storilcem nasilnega dejanja in žrtvijo. Na ta na-
čin sicer lahko razložimo veliko dejanj nasilja, vendar ne vseh, saj ta od-
nos ne zaobseže kompleksnosti nasilja. Problem bilateralnega odnosa je
tudi subjektivnost. To ne pomeni, da subjektivnost sama po sebi predsta-
vlja problem. Nasprotno, ni dvoma o tem, da je v dinamiki nasilja najpo-
membnejši glas žrtve (npr. priče žrtev holokavsta). Ne more pa biti samo
poročilo žrtve ali storilca odločilno. Tu nastopi vloga opazovalca, ki lah-
ko določi perspektivo, iz katere poročila žrtve in storilca kritično presoja-
mo. Poleg tega nas lahko opazovalec opozori na nasilje tudi, če ne slišimo
glasu žrtve; to se zgodi v primeru, ko se storilec in/ali žrtev ne zavedata
14 Gl. npr.: Coady, 2003: 15, in Keane, 1996: 66.
15 Trditev, da se nasilje vedno dogaja v socialnem oz. družbenem kontekstu, na prvi po-
gled zanemarja nasilje nad samim sabo. Vendar pa je tudi nasilje nad samim sabo vpeto v
družbeni kontekst, je del procesa, v katerem se oseba umika iz »normalnega« sveta v svet
psihoz, duševnih bolezni.
36
poteze in ni več mogoče določiti, kaj nasilje sploh je. V izogib tem teža-
vam nekateri avtorji predlagajo, da takrat, ko govorimo o nasilju, vendar-
le uporabljamo »staromodne konotacije« oz. bolj omejene definicije nasi-
lja, v katerih ima nasilje podoben pomen kot v običajnem jeziku, namreč
kot uporaba fizične ali psihološke sile z namenom prizadeti ali poškodo-
vati osebe ali lastnino.14
Nasilje kot kršitev integritete
Temeljno nesoglasje med zagovorniki pojmovanja nasilja kot pretirane
uporabe sile in zagovorniki pojmovanja nasilja s kršitvijo pravic se kaže v
vprašanju, s katerega stališča naj bo nasilje definirano: s stališča povzročite-
lja/storilca (sila) ali žrtve (kršitev). Če se pri definiranju nasilja postavimo
na stran osebe, ki nasilje izvaja, tvegamo, da zgrešimo pravo naravo nasilja
in se osredotočamo na tiste postopke legitimacije, ki upravičujejo sredstva
s cilji. Bufacchi predlaga tretji pristop: definicijo nasilja s stališča nepri-
stranskega opazovalca (Bufacchi, 2007: 33–38). Pravi, da je nasilje po svo-
jem bistvu družbeno dejanje,v katerem vlada trilateralno razmerje med
storilcem nasilja, žrtvijo in hipotetično nepristranskim opazovalcem. In
prav stališče nepristranskega opazovalca omogoča definicijo nasilja na ne-
subjektivistični osnovi.
Da bi šli onstran subjektivizma, moramo pristopiti k nasilju s stali-
šča socialne dinamike, ki omogoča bolj objektivno definicijo pojma nasi-
lja. Nasilje ni nekaj, kar se zgodi, je nekaj, kar ljudje počnejo. Natančneje:
nasilje ni nekaj, kar ljudje na splošno počnejo, ampak je vedno storjeno ne-
komu in/ali nečemu. Nasilje se torej vedno dogaja v socialnem oz. druž-
benem kontekstu.15 Predstavlja nek odnos. Na najbolj osnovni ravni gre
za bilateralni odnos med storilcem nasilnega dejanja in žrtvijo. Na ta na-
čin sicer lahko razložimo veliko dejanj nasilja, vendar ne vseh, saj ta od-
nos ne zaobseže kompleksnosti nasilja. Problem bilateralnega odnosa je
tudi subjektivnost. To ne pomeni, da subjektivnost sama po sebi predsta-
vlja problem. Nasprotno, ni dvoma o tem, da je v dinamiki nasilja najpo-
membnejši glas žrtve (npr. priče žrtev holokavsta). Ne more pa biti samo
poročilo žrtve ali storilca odločilno. Tu nastopi vloga opazovalca, ki lah-
ko določi perspektivo, iz katere poročila žrtve in storilca kritično presoja-
mo. Poleg tega nas lahko opazovalec opozori na nasilje tudi, če ne slišimo
glasu žrtve; to se zgodi v primeru, ko se storilec in/ali žrtev ne zavedata
14 Gl. npr.: Coady, 2003: 15, in Keane, 1996: 66.
15 Trditev, da se nasilje vedno dogaja v socialnem oz. družbenem kontekstu, na prvi po-
gled zanemarja nasilje nad samim sabo. Vendar pa je tudi nasilje nad samim sabo vpeto v
družbeni kontekst, je del procesa, v katerem se oseba umika iz »normalnega« sveta v svet
psihoz, duševnih bolezni.
36
