Page 42 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 42
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
opazoval, da je nasilje, ki je prisotno pri dekolonizaciji, odgovor na nasi-
lje kolonizacije.
Argument identitete torej predstavlja mnenje, da je nasilje lahko (de-
loma) dobro, ker lahko preko nasilja tisti, ki so bili z nasiljem ponižani, zo-
pet vzpostavijo oziroma obnovijo svojo identiteto.
Ta argument do neke mere drži. Vsekakor obstajajo primeri, ko so
dejanja kolektivnega nasilja dvignila v upor zatirane, da so se postavi-
li zoper tirane (primer: boj proti apartheidu v Južni Afriki). Nasilje je
imelo pomembno vlogo tudi pri vzpostavitvi etničnih entitet. Vendar
pa nas takšni primeri ne smejo zapeljati v nekakšno poveličevanje nasi-
lja. Argument identitete ima tudi svoje šibke točke. Obstaja namreč tan-
ka meja med uporabo tega argumenta za upravičevanje nasilja in upora-
bo tega argumenta kot opravičila za nasilje. Lahko bi rekli, da argument
identitete sam po sebi na prelahek način upraviči nasilje.
Konsekvencialistični argument17
Drugi argument, s katerim nekateri upravičujejo nasilje, je konsekvencia-
listični argument. Konsekvecialistična etika presoja človeško delovanje iz-
ključno glede na njegove posledice. Če prevladujejo dobre posledice, je de-
janje pravilno, dobro, če prevladujejo slabe, je dejanje napačno, slabo. Nič
ni torej pravilno ali napačno oz. dobro ali slabo samo po sebi, temveč le
glede na posledice. O tem, ali so posledice dobre ali slabe, se odloča gle-
de na to, kako vplivajo na ljudi, ki jih zadevajo. To pomeni, da tudi nasi-
lje ni nepravilno oziroma slabo samo po sebi, ampak le, če prevladajo slabe
posledice. Tisti, ki razmišljajo o nasilju s konsekvencialističnega stališča,
se med seboj razlikujejo v oceni moralnosti nasilja: njihova presoja nasilja
je odvisna od tega, kako vidijo dobro, za katerega bi si morali prizadeva-
ti, in od njihove ocene uporabnosti nasilja kot sredstva za doseganje tega
dobrega.
Konsekvencialistični argument bi se torej lahko glasil: Nasilje je
upravičeno takrat, ko je nujno zlo, ko je neizogibno sredstvo za prepreče-
vanje še hujšega zla in/ali za napredovanje proti večjemu dobremu.
Ta konsekvencialistični argument predstavlja najbolj običajno logi-
ko upravičevanja uporabe nasilja. Vendar pa te konsekvecialistične sod-
be ne smejo biti osnovane na nekakšni obliki filozofskega utilitarizma.
Ne smejo se zanašati samo na eno merilo koristnosti, na primer samo na
trpljenje ali srečo. Konsekvencialistična utemeljevanja naj bi uporabljala
tudi druge kazalce, kot so svoboda, enakost, pravice, ki se jih ne da redu-
cirati zgolj na korist.
17 Konsekvencializem izhaja iz utilitarizma, ki trdi, da je moralno pravilno dejanje ali politika
tisto ali tista, ki proizvede največjo srečo članov družbe. Gl. npr. Mill, 2003.
40
opazoval, da je nasilje, ki je prisotno pri dekolonizaciji, odgovor na nasi-
lje kolonizacije.
Argument identitete torej predstavlja mnenje, da je nasilje lahko (de-
loma) dobro, ker lahko preko nasilja tisti, ki so bili z nasiljem ponižani, zo-
pet vzpostavijo oziroma obnovijo svojo identiteto.
Ta argument do neke mere drži. Vsekakor obstajajo primeri, ko so
dejanja kolektivnega nasilja dvignila v upor zatirane, da so se postavi-
li zoper tirane (primer: boj proti apartheidu v Južni Afriki). Nasilje je
imelo pomembno vlogo tudi pri vzpostavitvi etničnih entitet. Vendar
pa nas takšni primeri ne smejo zapeljati v nekakšno poveličevanje nasi-
lja. Argument identitete ima tudi svoje šibke točke. Obstaja namreč tan-
ka meja med uporabo tega argumenta za upravičevanje nasilja in upora-
bo tega argumenta kot opravičila za nasilje. Lahko bi rekli, da argument
identitete sam po sebi na prelahek način upraviči nasilje.
Konsekvencialistični argument17
Drugi argument, s katerim nekateri upravičujejo nasilje, je konsekvencia-
listični argument. Konsekvecialistična etika presoja človeško delovanje iz-
ključno glede na njegove posledice. Če prevladujejo dobre posledice, je de-
janje pravilno, dobro, če prevladujejo slabe, je dejanje napačno, slabo. Nič
ni torej pravilno ali napačno oz. dobro ali slabo samo po sebi, temveč le
glede na posledice. O tem, ali so posledice dobre ali slabe, se odloča gle-
de na to, kako vplivajo na ljudi, ki jih zadevajo. To pomeni, da tudi nasi-
lje ni nepravilno oziroma slabo samo po sebi, ampak le, če prevladajo slabe
posledice. Tisti, ki razmišljajo o nasilju s konsekvencialističnega stališča,
se med seboj razlikujejo v oceni moralnosti nasilja: njihova presoja nasilja
je odvisna od tega, kako vidijo dobro, za katerega bi si morali prizadeva-
ti, in od njihove ocene uporabnosti nasilja kot sredstva za doseganje tega
dobrega.
Konsekvencialistični argument bi se torej lahko glasil: Nasilje je
upravičeno takrat, ko je nujno zlo, ko je neizogibno sredstvo za prepreče-
vanje še hujšega zla in/ali za napredovanje proti večjemu dobremu.
Ta konsekvencialistični argument predstavlja najbolj običajno logi-
ko upravičevanja uporabe nasilja. Vendar pa te konsekvecialistične sod-
be ne smejo biti osnovane na nekakšni obliki filozofskega utilitarizma.
Ne smejo se zanašati samo na eno merilo koristnosti, na primer samo na
trpljenje ali srečo. Konsekvencialistična utemeljevanja naj bi uporabljala
tudi druge kazalce, kot so svoboda, enakost, pravice, ki se jih ne da redu-
cirati zgolj na korist.
17 Konsekvencializem izhaja iz utilitarizma, ki trdi, da je moralno pravilno dejanje ali politika
tisto ali tista, ki proizvede največjo srečo članov družbe. Gl. npr. Mill, 2003.
40
