Page 36 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 36
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
za sile narave. Ko pa imamo opravka s človekom, ki uporablja svojo narav-
no dano silo proti drugemu človeku, govorimo o nasilju.10
Ti definiciji sile kažeta na dve kvalitativni razliki med silo in nasi-
ljem. Prvič: sila je podobno kot moč dispozicijski pojem v tem smislu, da
referira na zmožnost oz. potencialnost. Nasilje pa referira na dejanje samo.
Nasilje je nekaj, kar je vedno že storjeno in je narejeno nekomu ali nečemu.
Drugič: nasilje je vrednostni pojem, sila pa ni. Prav ta moralna nevtralnost
sile odvrača Hanno Arendt od tega, da bi jo vključila v opredelitev nasilja.
Razlika med silo in nasiljem daje slutiti, da je definicija nasilja, opre-
deljena zgolj s prekomerno uporabo fizične sile, preveč omejena in izklju-
čujoča. Po eni strani je jasno, da sta to dva različna pojma, po drugi stra-
ni pa, da en lahko vključuje tudi drugega. Poleg tega ta definicija nasilja
ne zaobjame nekaterih pomembnih vrst oziroma vidikov nasilja, kot so:
– psihološka dimenzija nasilja, ki je včasih hujša od fizične (npr. življe-
nje pod stalnimi grožnjami pri družinskem nasilju, preživele žrtve
genocida ali mučenja pogosto omenjajo, da je bilo psihološko nasilje
hujše od fizičnega);
– strukturno nasilje11 – t.j. nasilje, ki ga povzročajo družbene in eko-
nomske nepravičnosti, kar pomeni zmanjšano stopnjo realizacije
človekovih potreb in kvalitete življenja pri določenih skupinah lju-
di. Razlika med strukturnim nasiljem in ostalimi vrstami nasilja se
kaže v tem, da so razmerja med nosilci moči pri strukturnem nasi-
lju precej zabrisana, obstajajo v različnih oblikah, vtkanih v obstoje-
čo družbeno strukturo, v socialne, politične in ekonomske sisteme,12
ki vladajo družbam, državam in v končni fazi tudi svetu. Osnovna
karakteristika strukturnega nasilja je torej ta, da ne moremo natanč-
no določiti povzročitelja nasilja oziroma katerekoli osebe, ki je nepo-
sredno odgovorna za nasilje, kot to lahko storimo pri neposrednem
nasilju. In če je neposredno nasilje dejanje, ki ga stori storilec, ki ga
lahko identificiramo, bi za strukturno nasilje lahko rekli, da je pro-
ces. Poleg tega gre pri strukturnem nasilju za subtilnejšo, po navadi
skrito, obliko nasilja. Strukturno nasilje je nasilje, vgrajeno v sistem,
10 Gl. Komel, 2012: 12.
11 Koncept strukturnega nasilja je vpeljal Johan Galtung; gl.: Galtung, 1969: 167–91.
12 Slavoj Žižek v uvodu knjige Nasilje (2007: 7) pravi »Treba je narediti korak nazaj, se izviti
iz fascinirajoče vabe neposrednega subjektivnega nasilja, katerega agent je docela določljiv,
in se osredotočiti na obrise ozadja, ki generira te izbruhe; takšen korak nazaj nam omog-
oči identifikacijo tistega nasilja, ki ohranja pri življenju poskuse boja proti nasilju in ki pro-
movira strpnost. /…/ Subjektivno nasilje je zgolj najvidnejši vrh trikotnika, ki vključuje
simbolno nasilje – nasilje, ki je utelešeno v jeziku, ki tvori našo ‚hišo biti‘, kot se je izrazil
Heidegger – in sistemsko nasilje – pogosto katastrofične posledice ‚gladkega‘ delovanja
naših ekonomskih in političnih sistemov.«
34
za sile narave. Ko pa imamo opravka s človekom, ki uporablja svojo narav-
no dano silo proti drugemu človeku, govorimo o nasilju.10
Ti definiciji sile kažeta na dve kvalitativni razliki med silo in nasi-
ljem. Prvič: sila je podobno kot moč dispozicijski pojem v tem smislu, da
referira na zmožnost oz. potencialnost. Nasilje pa referira na dejanje samo.
Nasilje je nekaj, kar je vedno že storjeno in je narejeno nekomu ali nečemu.
Drugič: nasilje je vrednostni pojem, sila pa ni. Prav ta moralna nevtralnost
sile odvrača Hanno Arendt od tega, da bi jo vključila v opredelitev nasilja.
Razlika med silo in nasiljem daje slutiti, da je definicija nasilja, opre-
deljena zgolj s prekomerno uporabo fizične sile, preveč omejena in izklju-
čujoča. Po eni strani je jasno, da sta to dva različna pojma, po drugi stra-
ni pa, da en lahko vključuje tudi drugega. Poleg tega ta definicija nasilja
ne zaobjame nekaterih pomembnih vrst oziroma vidikov nasilja, kot so:
– psihološka dimenzija nasilja, ki je včasih hujša od fizične (npr. življe-
nje pod stalnimi grožnjami pri družinskem nasilju, preživele žrtve
genocida ali mučenja pogosto omenjajo, da je bilo psihološko nasilje
hujše od fizičnega);
– strukturno nasilje11 – t.j. nasilje, ki ga povzročajo družbene in eko-
nomske nepravičnosti, kar pomeni zmanjšano stopnjo realizacije
človekovih potreb in kvalitete življenja pri določenih skupinah lju-
di. Razlika med strukturnim nasiljem in ostalimi vrstami nasilja se
kaže v tem, da so razmerja med nosilci moči pri strukturnem nasi-
lju precej zabrisana, obstajajo v različnih oblikah, vtkanih v obstoje-
čo družbeno strukturo, v socialne, politične in ekonomske sisteme,12
ki vladajo družbam, državam in v končni fazi tudi svetu. Osnovna
karakteristika strukturnega nasilja je torej ta, da ne moremo natanč-
no določiti povzročitelja nasilja oziroma katerekoli osebe, ki je nepo-
sredno odgovorna za nasilje, kot to lahko storimo pri neposrednem
nasilju. In če je neposredno nasilje dejanje, ki ga stori storilec, ki ga
lahko identificiramo, bi za strukturno nasilje lahko rekli, da je pro-
ces. Poleg tega gre pri strukturnem nasilju za subtilnejšo, po navadi
skrito, obliko nasilja. Strukturno nasilje je nasilje, vgrajeno v sistem,
10 Gl. Komel, 2012: 12.
11 Koncept strukturnega nasilja je vpeljal Johan Galtung; gl.: Galtung, 1969: 167–91.
12 Slavoj Žižek v uvodu knjige Nasilje (2007: 7) pravi »Treba je narediti korak nazaj, se izviti
iz fascinirajoče vabe neposrednega subjektivnega nasilja, katerega agent je docela določljiv,
in se osredotočiti na obrise ozadja, ki generira te izbruhe; takšen korak nazaj nam omog-
oči identifikacijo tistega nasilja, ki ohranja pri življenju poskuse boja proti nasilju in ki pro-
movira strpnost. /…/ Subjektivno nasilje je zgolj najvidnejši vrh trikotnika, ki vključuje
simbolno nasilje – nasilje, ki je utelešeno v jeziku, ki tvori našo ‚hišo biti‘, kot se je izrazil
Heidegger – in sistemsko nasilje – pogosto katastrofične posledice ‚gladkega‘ delovanja
naših ekonomskih in političnih sistemov.«
34
