Page 37 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 37
i. kodelja ■ nasilje – poskus opredelitve in upravičenja
kaže se kot neenaka razporeditev moči in s tem posledično kot nee-
nake življenjske možnosti. Skratka, vse nepravične situacije, ki posta-
vljajo ljudi v stanja alienacije, izključitve, pomanjkanja ali zatiranja,
so primeri strukturnega nasilja.
– nasilje z opustitvijo; najbolj ekstremni primeri zanemarjanja ali opu-
stitve so tudi oblika nasilja, četudi zanemarjanje ali opustitev pome-
ni, da nečesa nismo storili. Zanemarjanje ima lahko različne oblike
– od prepustitve, zapuščenosti do spregledanja ali ignoriranja dolo-
čenih situacij. Na primer: deklica iz Ruande je bila priča genocidu,
pokolu njenih sovaščanov, bila je pretepena in posiljena. Ta deklica je
žrtev dveh ločenih dejanj nasilja: direktnega dejanja agresorja in po-
siljevalca ter indirektnega dejanja opustitve mednarodne skupnosti,
ki ni intervenirala, da bi ta genocid preprečila. Ta primer jasno kaže,
da do nasilja lahko pride z nekim usmerjenim delovanjem in tudi z
nedelovanjem – z opustitvijo. Opustitev je prav tako dejanje nasilja.13
Nasilje kot (pre)kršitev
Ta pristop nasilje definira kot kršitev, prekoračitev nekaterih mej ali pra-
vil. Problem oziroma nesoglasje zagovornikov te opredelitve nasilja se kaže
v vprašanju, kaj je tisto, kar je kršeno pri dejanju nasilja. Najpogostejši od-
govor je: kršenje pravic. Ta odgovor pa je zavajajoč. Kot ugotavlja Bufacchi
(Bufacchi, 2007: 14), obstajajo vsaj trije različni sklopi pravic, ki so z nasi-
ljem lahko kršeni:
– kršitev osebnih pravic, ki se nanašajo na telo ali dostojanstvo osebe;
– kršitev pravice do nas samih v najširšem pomenu besede;
– kršitev človekovih pravic v najširšem smislu, tako da obsegajo tudi
vse ovire, ki onemogočajo zadovoljitev osnovnih potreb. Na primer,
ljudje, ki stradajo zaradi socialnih ali političnih vzrokov, so žrtve so-
cialnega nasilja.
Če definiramo nasilje kot kršitev pravic, se pri tem pojavita dva pro-
blema: prvič, lahko se zgodi nasilje brez kršitve pravic, in drugič, poleg kr-
šitve naših osnovnih pravic, kot je pravica do življenja, varnosti, svobode,
lahko nasilje vključuje tudi kršitev drugih socialno-ekonomskih pravic.
Skratka, širša, kot je določitev človekovih pravic, bolj vseprisotno in ne-
izogibno postaja nasilje. To nas lahko vodi v skrajnost, ko lahko za skoraj
vsako dejanje rečemo, da krši pravico nekoga. Tako najdemo nasilje pov-
sod – s tem pa postane brez pomena. Drugače: takšna razširitev koncept
nasilja potopi v nekakšno nerazločeno gmoto, tako da izgubi specifične
13 Gl. Bufacchi, 2007: 48–64.
35
kaže se kot neenaka razporeditev moči in s tem posledično kot nee-
nake življenjske možnosti. Skratka, vse nepravične situacije, ki posta-
vljajo ljudi v stanja alienacije, izključitve, pomanjkanja ali zatiranja,
so primeri strukturnega nasilja.
– nasilje z opustitvijo; najbolj ekstremni primeri zanemarjanja ali opu-
stitve so tudi oblika nasilja, četudi zanemarjanje ali opustitev pome-
ni, da nečesa nismo storili. Zanemarjanje ima lahko različne oblike
– od prepustitve, zapuščenosti do spregledanja ali ignoriranja dolo-
čenih situacij. Na primer: deklica iz Ruande je bila priča genocidu,
pokolu njenih sovaščanov, bila je pretepena in posiljena. Ta deklica je
žrtev dveh ločenih dejanj nasilja: direktnega dejanja agresorja in po-
siljevalca ter indirektnega dejanja opustitve mednarodne skupnosti,
ki ni intervenirala, da bi ta genocid preprečila. Ta primer jasno kaže,
da do nasilja lahko pride z nekim usmerjenim delovanjem in tudi z
nedelovanjem – z opustitvijo. Opustitev je prav tako dejanje nasilja.13
Nasilje kot (pre)kršitev
Ta pristop nasilje definira kot kršitev, prekoračitev nekaterih mej ali pra-
vil. Problem oziroma nesoglasje zagovornikov te opredelitve nasilja se kaže
v vprašanju, kaj je tisto, kar je kršeno pri dejanju nasilja. Najpogostejši od-
govor je: kršenje pravic. Ta odgovor pa je zavajajoč. Kot ugotavlja Bufacchi
(Bufacchi, 2007: 14), obstajajo vsaj trije različni sklopi pravic, ki so z nasi-
ljem lahko kršeni:
– kršitev osebnih pravic, ki se nanašajo na telo ali dostojanstvo osebe;
– kršitev pravice do nas samih v najširšem pomenu besede;
– kršitev človekovih pravic v najširšem smislu, tako da obsegajo tudi
vse ovire, ki onemogočajo zadovoljitev osnovnih potreb. Na primer,
ljudje, ki stradajo zaradi socialnih ali političnih vzrokov, so žrtve so-
cialnega nasilja.
Če definiramo nasilje kot kršitev pravic, se pri tem pojavita dva pro-
blema: prvič, lahko se zgodi nasilje brez kršitve pravic, in drugič, poleg kr-
šitve naših osnovnih pravic, kot je pravica do življenja, varnosti, svobode,
lahko nasilje vključuje tudi kršitev drugih socialno-ekonomskih pravic.
Skratka, širša, kot je določitev človekovih pravic, bolj vseprisotno in ne-
izogibno postaja nasilje. To nas lahko vodi v skrajnost, ko lahko za skoraj
vsako dejanje rečemo, da krši pravico nekoga. Tako najdemo nasilje pov-
sod – s tem pa postane brez pomena. Drugače: takšna razširitev koncept
nasilja potopi v nekakšno nerazločeno gmoto, tako da izgubi specifične
13 Gl. Bufacchi, 2007: 48–64.
35
