Page 34 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 34
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Vendar pa nasilje ni samo v biljardni krogli, ko ta zadane drugo, v nevihti,
ki uniči letino, v gospodarju, ki slabo ravna s sužnjem, v totalitarni državi,
ki ponižuje svoje državljane, v vojaškem osvajanju, ki si podjarmi preb-
ivalce. Nasilno je vsako dejanje, v katerem se obnašamo, kot bi bili sami.
Kot da bi bil tam preostanek vesolja samo zato, da sprejme naše dejanje.
Torej je nasilno tudi vsako dejanje, ki ga prestajamo, ne da bi v njem v
polnosti sodelovali. V tem smislu je nasilna vsa vzročnost: izdelava stvari,
zadovoljitev potrebe, želja in celo poznavanje nekega objekta. Tudi boj
in vojna sta nasilna, saj v bližnjem iščeta šibkost, ki izdaja njegovo osebo.
Zvečine pa je nasilje tudi v poetični pijanosti, v vzhičenosti, v kateri muzi
samo ponujamo svoja usta, da skoznje spregovori. Nasilje je v našem stra-
hu in drgetu, ko nas Sakralno iztrga iz nas samih, je v strasti, četudi je ta
ljubezen, ki z izdajalsko puščico rani našo srčno stran. (Levinas, 2012: 8)
Za Levinasa nasilje ni le središčni pojem političnih ali moralnih te-
orij, Levinas misli nasilje tudi kot metafizično, ontološko, fenomenološko
in eshatološko kategorijo.6
Preden se lotimo analize obeh pristopov k nasilju, še nekaj besed o
t.i. subjektivizmu. V zadnjem času, ugotavlja Bufacchi (Buffacchi: 2007:
30–33), postaja vedno bolj sprejemljiva trditev, da koncept nasilja sam po
sebi ne vodi k eni univerzalni večnamenski teoriji. Poudarja se, da je na-
silje v različnih kulturah opredeljeno različno, zato ne moremo govoriti o
univerzalnem pojmu nasilja, saj je družbeni pomen nasilja določen v kon-
tekstu, v katerem se nasilje zgodi, in z družbenimi dejavniki, ki prevla-
dujejo v določenem družbenem prostoru. Zagovorniki takšnega pojmo-
vanja torej pravijo, da je treba analizo nasilja zasnovati na subjektivnosti
in različnih (rivalskih) zahtevah legitimnosti. Takšen subjektivistični pri-
stop odraža filozofsko zaničevanje etike s strani privržencev logičnega po-
zitivizma, ki pravijo, da etične sodbe niso kognitivne, ampak so čustvene
in zato niso nič več kot izrazi »hujskaštva«.
Prekomerni subjektivizem pri razumevanju nasilja lahko resno ogro-
zi vsako upanje, da bi prišli do univerzalne moralne razumske obsodbe na-
silja. Dejanja nasilja, kot so mučenje, posilstvo, smrtna kazen, morajo biti
spoznana kot nasilje in obsojena na objektivnih temeljih, čeprav so te pra-
kse v določenih kulturah sprejemljive. Prepoznane morajo biti kot nasilje
na univerzalni ravni.
Nasilje kot sila
Pri mnogih definicijah nasilja igra določujočo vlogo sila. Na primer v
Oxford English Dictionary je nasilje opredeljeno kot izvrševanje fizične
6 O Levinasovem razumevanju nasilja glej več v: Derrida, 2003: 97–192.
32
Vendar pa nasilje ni samo v biljardni krogli, ko ta zadane drugo, v nevihti,
ki uniči letino, v gospodarju, ki slabo ravna s sužnjem, v totalitarni državi,
ki ponižuje svoje državljane, v vojaškem osvajanju, ki si podjarmi preb-
ivalce. Nasilno je vsako dejanje, v katerem se obnašamo, kot bi bili sami.
Kot da bi bil tam preostanek vesolja samo zato, da sprejme naše dejanje.
Torej je nasilno tudi vsako dejanje, ki ga prestajamo, ne da bi v njem v
polnosti sodelovali. V tem smislu je nasilna vsa vzročnost: izdelava stvari,
zadovoljitev potrebe, želja in celo poznavanje nekega objekta. Tudi boj
in vojna sta nasilna, saj v bližnjem iščeta šibkost, ki izdaja njegovo osebo.
Zvečine pa je nasilje tudi v poetični pijanosti, v vzhičenosti, v kateri muzi
samo ponujamo svoja usta, da skoznje spregovori. Nasilje je v našem stra-
hu in drgetu, ko nas Sakralno iztrga iz nas samih, je v strasti, četudi je ta
ljubezen, ki z izdajalsko puščico rani našo srčno stran. (Levinas, 2012: 8)
Za Levinasa nasilje ni le središčni pojem političnih ali moralnih te-
orij, Levinas misli nasilje tudi kot metafizično, ontološko, fenomenološko
in eshatološko kategorijo.6
Preden se lotimo analize obeh pristopov k nasilju, še nekaj besed o
t.i. subjektivizmu. V zadnjem času, ugotavlja Bufacchi (Buffacchi: 2007:
30–33), postaja vedno bolj sprejemljiva trditev, da koncept nasilja sam po
sebi ne vodi k eni univerzalni večnamenski teoriji. Poudarja se, da je na-
silje v različnih kulturah opredeljeno različno, zato ne moremo govoriti o
univerzalnem pojmu nasilja, saj je družbeni pomen nasilja določen v kon-
tekstu, v katerem se nasilje zgodi, in z družbenimi dejavniki, ki prevla-
dujejo v določenem družbenem prostoru. Zagovorniki takšnega pojmo-
vanja torej pravijo, da je treba analizo nasilja zasnovati na subjektivnosti
in različnih (rivalskih) zahtevah legitimnosti. Takšen subjektivistični pri-
stop odraža filozofsko zaničevanje etike s strani privržencev logičnega po-
zitivizma, ki pravijo, da etične sodbe niso kognitivne, ampak so čustvene
in zato niso nič več kot izrazi »hujskaštva«.
Prekomerni subjektivizem pri razumevanju nasilja lahko resno ogro-
zi vsako upanje, da bi prišli do univerzalne moralne razumske obsodbe na-
silja. Dejanja nasilja, kot so mučenje, posilstvo, smrtna kazen, morajo biti
spoznana kot nasilje in obsojena na objektivnih temeljih, čeprav so te pra-
kse v določenih kulturah sprejemljive. Prepoznane morajo biti kot nasilje
na univerzalni ravni.
Nasilje kot sila
Pri mnogih definicijah nasilja igra določujočo vlogo sila. Na primer v
Oxford English Dictionary je nasilje opredeljeno kot izvrševanje fizične
6 O Levinasovem razumevanju nasilja glej več v: Derrida, 2003: 97–192.
32
