Page 33 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 33
i. kodelja ■ nasilje – poskus opredelitve in upravičenja
koncept: takoj, ko bi nekaj označili kot nasilje, bi to že zadostovalo, da to
dejanje obsodimo. Moramo namreč razlikovati med tem, ali je nekaj že po
definiciji slabo ali je prima facie slabo. Dejanja nasilja niso slaba po defi-
niciji, ampak so prima facie slaba, zato potrebujejo opravičilo oz. zagovor
(Bufacchi, 2007: 6). Na primer: v primeru samoobrambe je nasilje legal-
no in moralno sprejemljivo; če terorizem razumemo kot naključno ubija-
nje nedolžnih ljudi, je moralno nesprejemljivo.
Začela bom z lingvistično analizo pojma nasilja, iz katere izhajata
tudi dva glavna pristopa k razumevanju in definiranju nasilja: ožji pristop,
ki nasilje enači z uporabo sile, in širši pristop, ki nasilje opredeli kot krši-
tev. Nato bom skušala prikazali prednosti in slabosti obeh omenjenih pri-
stopov k nasilju. Sledila bo Bufacchijeva definicija nasilja, ki nasilje opre-
deli kot kršitev integritete in zavzema vmesni prostor med t.i. ožjim in
širšim pojmovanjem nasilja. Na koncu pa bom namenila še nekaj besed
moralni upravičenosti nasilja.
Nasilje
Termin nasilje (ang. violence) izhaja iz latinske besede violentia, ki pomeni
silovitost, divjost, nebrzdano in nekontrolirano moč. Ker pa dejanja pre-
komerne uporabe sile pogosto rezultirajo v kršitvi zakonov, pravil ali pra-
vic, je nasilje pogosto povezano s prekršitvijo (ang. violation, lat. violare:
prekršitev, oz. violo: s silo ravnati s kom, prekršiti, prelomiti).
Od tod izhajata tudi dva glavna pristopa k razumevanju in defini-
ranju nasilja: ožji, minimalistični pristop, kjer ima pri definiranju nasilja
odločujočo vlogo sila oz. moč: nasilje kot (pretirana) uporaba fizične sile z
namenom poškodovati osebe ali lastnino, in širši pristop, ki pojmuje nasi-
lje kot kršitev (pravic, pravil…).
Obstajajo tudi poskusi, ki skušajo združiti oba pristopa.5 Pri tem pa
se pojavijo težave: posledice dejanj pretirane uporabe fizične sile so sicer
pogosto tudi neke vrste kršitev (npr. rop, posilstvo), vendar obstajajo tudi
primeri, ko se kršitev zgodi brez uporabe fizične sile (npr. žrtev je pred po-
silstvom omamljena), in primeri, ko pretirana uporaba sile nima za posle-
dico kršitve (npr. sporazumen spolni odnos grobe narave).
Poleg teh dveh glavnih pristopov k nasilju velja omeniti tudi
Levinasovo zelo široko definicijo nasilja, ki vključuje kakršno koli silo ali
moč, karakterizira tako naravne pojave, kot tudi oblike človeških interak-
cij. V delu Težavna svoboda pravi:
5 Na primer v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994) je nasilje opredeljeno kot dejaven
odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska, in kot dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z
bistvenimi resničnimi značilnostmi, zakonitostmi nečesa.
31
koncept: takoj, ko bi nekaj označili kot nasilje, bi to že zadostovalo, da to
dejanje obsodimo. Moramo namreč razlikovati med tem, ali je nekaj že po
definiciji slabo ali je prima facie slabo. Dejanja nasilja niso slaba po defi-
niciji, ampak so prima facie slaba, zato potrebujejo opravičilo oz. zagovor
(Bufacchi, 2007: 6). Na primer: v primeru samoobrambe je nasilje legal-
no in moralno sprejemljivo; če terorizem razumemo kot naključno ubija-
nje nedolžnih ljudi, je moralno nesprejemljivo.
Začela bom z lingvistično analizo pojma nasilja, iz katere izhajata
tudi dva glavna pristopa k razumevanju in definiranju nasilja: ožji pristop,
ki nasilje enači z uporabo sile, in širši pristop, ki nasilje opredeli kot krši-
tev. Nato bom skušala prikazali prednosti in slabosti obeh omenjenih pri-
stopov k nasilju. Sledila bo Bufacchijeva definicija nasilja, ki nasilje opre-
deli kot kršitev integritete in zavzema vmesni prostor med t.i. ožjim in
širšim pojmovanjem nasilja. Na koncu pa bom namenila še nekaj besed
moralni upravičenosti nasilja.
Nasilje
Termin nasilje (ang. violence) izhaja iz latinske besede violentia, ki pomeni
silovitost, divjost, nebrzdano in nekontrolirano moč. Ker pa dejanja pre-
komerne uporabe sile pogosto rezultirajo v kršitvi zakonov, pravil ali pra-
vic, je nasilje pogosto povezano s prekršitvijo (ang. violation, lat. violare:
prekršitev, oz. violo: s silo ravnati s kom, prekršiti, prelomiti).
Od tod izhajata tudi dva glavna pristopa k razumevanju in defini-
ranju nasilja: ožji, minimalistični pristop, kjer ima pri definiranju nasilja
odločujočo vlogo sila oz. moč: nasilje kot (pretirana) uporaba fizične sile z
namenom poškodovati osebe ali lastnino, in širši pristop, ki pojmuje nasi-
lje kot kršitev (pravic, pravil…).
Obstajajo tudi poskusi, ki skušajo združiti oba pristopa.5 Pri tem pa
se pojavijo težave: posledice dejanj pretirane uporabe fizične sile so sicer
pogosto tudi neke vrste kršitev (npr. rop, posilstvo), vendar obstajajo tudi
primeri, ko se kršitev zgodi brez uporabe fizične sile (npr. žrtev je pred po-
silstvom omamljena), in primeri, ko pretirana uporaba sile nima za posle-
dico kršitve (npr. sporazumen spolni odnos grobe narave).
Poleg teh dveh glavnih pristopov k nasilju velja omeniti tudi
Levinasovo zelo široko definicijo nasilja, ki vključuje kakršno koli silo ali
moč, karakterizira tako naravne pojave, kot tudi oblike človeških interak-
cij. V delu Težavna svoboda pravi:
5 Na primer v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994) je nasilje opredeljeno kot dejaven
odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska, in kot dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z
bistvenimi resničnimi značilnostmi, zakonitostmi nečesa.
31
