Page 35 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 35
i. kodelja ■ nasilje – poskus opredelitve in upravičenja
sile z namenom poškodovati osebo ali lastnino.7 Mnoge definicije nasilja
poudarjajo, da nasilje nujno vsebuje usmerjeno fizično dejanje, ki povzro-
či škodo ali uničenje. Na primer Honderich pojmuje nasilje kot »upora-
bo fizične sile, ki stori krivico, poškoduje, oskruni ali uniči ljudi ali stva-
ri« (Honderich, 2002: 91). Takšno razumevanje nasilja bi lahko označili
kot običajno. Tisti, ki zagovarjajo definicijo nasilja s silo, ne trdijo, da sta
sila in nasilje sinonima. Vsaka uporaba sile namreč še ni nasilje (npr. če pri
reševanju uporabljamo silo) in vsako nasilje ne zahteva uporabe sile (npr.
umor s strupom). Nekateri poudarjajo, da šele, ko postane sila destruk-
tivna in škodljiva, se obrne v nasilje: z dinamitom lahko razstrelimo ljudi
ali pa skale.8 Poleg destruktivne narave sile se pogosto poudarja, da mora
biti dejanje prekomerne uporabe sile tudi namerno (s strani povzročite-
lja) in nezaželeno (s strani žrtve).9 Nezaželenost pri dejanju nasilja je po-
membna zato, da razlikujemo nasilje, npr. mučenje, od drugih primerov
intencionalne, prekomerne uporabe sile, ki ne predstavljajo nasilja, npr.
kirurški poseg (Bobbio et al.,1990: 1221). Ne moremo pa reči, da je nasilje
vedno nezaželeno; s tem bi iz področja nasilja izključili primere struktur-
nega nasilja. Zaželenosti oz. nezaželenosti tudi ne smemo enačiti s privoli-
tvijo oziroma neprivolitvijo. Privolitev je šibak indikator tega, kaj je zaže-
leno oziroma nezaželeno. Samo dejstvo, da nekdo privoli v neko dejanje,
še ne pomeni, da nimamo opravka z nasiljem. Tudi pri sporazumnih de-
janjih seksualnih perverznosti gre za nasilje, za nasilje, ki pa je upravičeno
na etičnih osnovah. Definicije nasilja namreč ne smemo mešati z opraviče-
vanjem nasilja – zaželene nasilne kršitve so dejanja nasilja. Privolitev lah-
ko odloča o legitimnosti dejanja, ne pa o njegovi naravi.
Pri definiranju nasilja s prekomerno uporabo sile je treba opozori-
ti še na kvalitativno razliko med silo in nasiljem. R.P. Wolff silo definira
kot »zmožnost narediti spremembo v svetu s fizičnim naporom« (Wolff,
1969: 604). Hannah Arendt pa pravi: »Sila (force), ki jo v vsakdanji govo-
rici pogosto rabimo kot sinonim za nasilje, še posebej, če nasilje služi kot
sredstvo prisile, bi morala biti v terminološkem jeziku rezervirana za ‚sile
narave‘ ( forces of nature) ali za ‚silo razmer‘ (la force des choses), to pomeni,
za označitev določenih kvantov energije, ki jo sprožijo fizična ali družbena
gibanja.« (Arendt, 2013: 39) Torej, če sledimo Arendtovi, v naravi nima-
mo opravka z nasiljem: če na primer udari strela, je to izven dometa nepo-
srednih človeških moči, na to človek ne more vplivati, v tem primeru gre
7 Gl. Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principels, Sixth Edition, Volume 2,
N-Z, 2009: 3535.
8 Gl. npr. Dewey, 1980: 246.
9 Prim. Gert, 1969: 616, in Keane, 1996: 66–67.
33
sile z namenom poškodovati osebo ali lastnino.7 Mnoge definicije nasilja
poudarjajo, da nasilje nujno vsebuje usmerjeno fizično dejanje, ki povzro-
či škodo ali uničenje. Na primer Honderich pojmuje nasilje kot »upora-
bo fizične sile, ki stori krivico, poškoduje, oskruni ali uniči ljudi ali stva-
ri« (Honderich, 2002: 91). Takšno razumevanje nasilja bi lahko označili
kot običajno. Tisti, ki zagovarjajo definicijo nasilja s silo, ne trdijo, da sta
sila in nasilje sinonima. Vsaka uporaba sile namreč še ni nasilje (npr. če pri
reševanju uporabljamo silo) in vsako nasilje ne zahteva uporabe sile (npr.
umor s strupom). Nekateri poudarjajo, da šele, ko postane sila destruk-
tivna in škodljiva, se obrne v nasilje: z dinamitom lahko razstrelimo ljudi
ali pa skale.8 Poleg destruktivne narave sile se pogosto poudarja, da mora
biti dejanje prekomerne uporabe sile tudi namerno (s strani povzročite-
lja) in nezaželeno (s strani žrtve).9 Nezaželenost pri dejanju nasilja je po-
membna zato, da razlikujemo nasilje, npr. mučenje, od drugih primerov
intencionalne, prekomerne uporabe sile, ki ne predstavljajo nasilja, npr.
kirurški poseg (Bobbio et al.,1990: 1221). Ne moremo pa reči, da je nasilje
vedno nezaželeno; s tem bi iz področja nasilja izključili primere struktur-
nega nasilja. Zaželenosti oz. nezaželenosti tudi ne smemo enačiti s privoli-
tvijo oziroma neprivolitvijo. Privolitev je šibak indikator tega, kaj je zaže-
leno oziroma nezaželeno. Samo dejstvo, da nekdo privoli v neko dejanje,
še ne pomeni, da nimamo opravka z nasiljem. Tudi pri sporazumnih de-
janjih seksualnih perverznosti gre za nasilje, za nasilje, ki pa je upravičeno
na etičnih osnovah. Definicije nasilja namreč ne smemo mešati z opraviče-
vanjem nasilja – zaželene nasilne kršitve so dejanja nasilja. Privolitev lah-
ko odloča o legitimnosti dejanja, ne pa o njegovi naravi.
Pri definiranju nasilja s prekomerno uporabo sile je treba opozori-
ti še na kvalitativno razliko med silo in nasiljem. R.P. Wolff silo definira
kot »zmožnost narediti spremembo v svetu s fizičnim naporom« (Wolff,
1969: 604). Hannah Arendt pa pravi: »Sila (force), ki jo v vsakdanji govo-
rici pogosto rabimo kot sinonim za nasilje, še posebej, če nasilje služi kot
sredstvo prisile, bi morala biti v terminološkem jeziku rezervirana za ‚sile
narave‘ ( forces of nature) ali za ‚silo razmer‘ (la force des choses), to pomeni,
za označitev določenih kvantov energije, ki jo sprožijo fizična ali družbena
gibanja.« (Arendt, 2013: 39) Torej, če sledimo Arendtovi, v naravi nima-
mo opravka z nasiljem: če na primer udari strela, je to izven dometa nepo-
srednih človeških moči, na to človek ne more vplivati, v tem primeru gre
7 Gl. Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principels, Sixth Edition, Volume 2,
N-Z, 2009: 3535.
8 Gl. npr. Dewey, 1980: 246.
9 Prim. Gert, 1969: 616, in Keane, 1996: 66–67.
33
