Page 22 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 22
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Kar danes pomembno zmanjšuje občutljivost za psihično, socialno
in spletno nasilje, je zagotovo v konkretne medčloveške odnose nevpleteni
subjekt, ki na drugega v etičnem odnosu gleda kot na lasten alter ego, torej
kot na bitje, ki si zasluži naše spoštovanje zgolj takrat, ko je nosilec iste ra-
cionalnosti in avtonomije kot mi sami. Ko torej človeku preprečimo oseb-
no vpletene odnose z drugim, njegovo trpljenje (ali pa sreča) v nas ne pre-
budi več odgovornosti za spoštljiv in skrben odnos (prav tam: str. 64). Če
k temu dodamo še situacijske in sistemske dejavnike (pri Zimbardu »sod
smodnika« in »sistemske strukture moči«), ki jih v primeru vrstniškega
nasilja predstavljajo tihi opazovalci, vrstniki in odrasli, se nespoštljiva ko-
munikacija, pri nas praktično nikoli javno označena in sankcionirana kot
sovražni govor, pogosto prevesi v druge oblike nasilja.
Ob takih predpostavkah mehanizma poostrenega družbenega nad-
zora in »ločevanja gnilih jabolk« ne delujeta prepričljivo. Morrison
(2014: str. 129) predlaga, da kaznovanje »gnilih jabolk« nadomestimo
s širjenjem povezovalne kulture pripadnosti in blagostanja, poudarek na
strahu, napakah in retributivnih sankcijah preusmerimo k izpostavljanju
velikodušnosti, izobilja in sočutja, odgovornost do zakonov in avtoritete
zamenjamo z odgovornostjo do družbe brez strahu, poudarek na močnih
institucijah pa preusmerimo k močnim skupnostim.
Da lahko politiko ničelne tolerance uspešno nadomestimo z vzgoj-
nimi dejavniki, katerih osrednji cilj je krepitev občutljivosti in sočutja do
drugega, kar tvori jedro restorativnih in induktivnih vzgojnih praks, po-
trjuje kar nekaj raziskav. Tako Cremin (2011: str. 168) v evalvaciji, opravlje-
ni na petnajstih šolah v Veliki Britaniji, ki so uvedle vrstniško mediacijo,
ugotavlja, da je glavna prednost tega pristopa kot dela celovitega vzgojnega
koncepta pomen »moralnega vzdušja in vrednot, ob katerih se učenci po-
čutijo močnejše«, ter dodaja, da »je mediacijski proces najbolj dovzeten
za najtežje zaznane, posredne in psihološke oblike konfliktov in vrstniške-
ga nadlegovanja (bullyinga). Zanimivo je, da so tovrstne oblike konfliktov
in vrstniškega nadlegovanja povezane z jezikom, iz česar je mogoče skle-
pati, da učenci, ki se poslužujejo mediacije, razumejo, da je z besedami
mogoče škodovati drugim, a je jezik hkrati sredstvo, ki prinaša rešitev.«
(Prav tam: str. 173) Prav tako raziskava učinkov uvajanja celovitega induk-
tivnega pristopa v treh oddelkih javnega vrtca (Kroflič in Smrtnik Vitulić,
2015) dokazuje, da so po petmesečnem uvajanju otroci dosegli boljše re-
zultate na lestvici socialnih kompetenc od kontrolne skupine, hkrati pa
se niso uresničili strahovi, da indukcija s pritiskom na občutenje empatič-
ne krivde ob nedopustnem ravnanju lahko spodbudi čustvene težave s po-
notranjanjem. Nasprotno, otroci v eksperimentalni skupini so po uvedbi
celovitega induktivnega vzgojnega pristopa in zbujanju empatične krivde
20
Kar danes pomembno zmanjšuje občutljivost za psihično, socialno
in spletno nasilje, je zagotovo v konkretne medčloveške odnose nevpleteni
subjekt, ki na drugega v etičnem odnosu gleda kot na lasten alter ego, torej
kot na bitje, ki si zasluži naše spoštovanje zgolj takrat, ko je nosilec iste ra-
cionalnosti in avtonomije kot mi sami. Ko torej človeku preprečimo oseb-
no vpletene odnose z drugim, njegovo trpljenje (ali pa sreča) v nas ne pre-
budi več odgovornosti za spoštljiv in skrben odnos (prav tam: str. 64). Če
k temu dodamo še situacijske in sistemske dejavnike (pri Zimbardu »sod
smodnika« in »sistemske strukture moči«), ki jih v primeru vrstniškega
nasilja predstavljajo tihi opazovalci, vrstniki in odrasli, se nespoštljiva ko-
munikacija, pri nas praktično nikoli javno označena in sankcionirana kot
sovražni govor, pogosto prevesi v druge oblike nasilja.
Ob takih predpostavkah mehanizma poostrenega družbenega nad-
zora in »ločevanja gnilih jabolk« ne delujeta prepričljivo. Morrison
(2014: str. 129) predlaga, da kaznovanje »gnilih jabolk« nadomestimo
s širjenjem povezovalne kulture pripadnosti in blagostanja, poudarek na
strahu, napakah in retributivnih sankcijah preusmerimo k izpostavljanju
velikodušnosti, izobilja in sočutja, odgovornost do zakonov in avtoritete
zamenjamo z odgovornostjo do družbe brez strahu, poudarek na močnih
institucijah pa preusmerimo k močnim skupnostim.
Da lahko politiko ničelne tolerance uspešno nadomestimo z vzgoj-
nimi dejavniki, katerih osrednji cilj je krepitev občutljivosti in sočutja do
drugega, kar tvori jedro restorativnih in induktivnih vzgojnih praks, po-
trjuje kar nekaj raziskav. Tako Cremin (2011: str. 168) v evalvaciji, opravlje-
ni na petnajstih šolah v Veliki Britaniji, ki so uvedle vrstniško mediacijo,
ugotavlja, da je glavna prednost tega pristopa kot dela celovitega vzgojnega
koncepta pomen »moralnega vzdušja in vrednot, ob katerih se učenci po-
čutijo močnejše«, ter dodaja, da »je mediacijski proces najbolj dovzeten
za najtežje zaznane, posredne in psihološke oblike konfliktov in vrstniške-
ga nadlegovanja (bullyinga). Zanimivo je, da so tovrstne oblike konfliktov
in vrstniškega nadlegovanja povezane z jezikom, iz česar je mogoče skle-
pati, da učenci, ki se poslužujejo mediacije, razumejo, da je z besedami
mogoče škodovati drugim, a je jezik hkrati sredstvo, ki prinaša rešitev.«
(Prav tam: str. 173) Prav tako raziskava učinkov uvajanja celovitega induk-
tivnega pristopa v treh oddelkih javnega vrtca (Kroflič in Smrtnik Vitulić,
2015) dokazuje, da so po petmesečnem uvajanju otroci dosegli boljše re-
zultate na lestvici socialnih kompetenc od kontrolne skupine, hkrati pa
se niso uresničili strahovi, da indukcija s pritiskom na občutenje empatič-
ne krivde ob nedopustnem ravnanju lahko spodbudi čustvene težave s po-
notranjanjem. Nasprotno, otroci v eksperimentalni skupini so po uvedbi
celovitega induktivnega vzgojnega pristopa in zbujanju empatične krivde
20
