Page 19 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 19
r. kroflič ■ koncepti odzivanja na nasilje ...
tako, ‘kot je prav’, ‘pravilno’, pričakovano, za razliko od modernega pri-
čakovanja po samoiniciativnem, kreativnem, ‘učinkovitem’ in ‘uspešnem’
vedenju, ki se ne ozira na (domnevno) ‘organsko’ povezanost posamezni-
ka in lokalne skupnosti.« (Prav tam: str. 132) Takemu mnenju se ob prak-
tičnih poskusih obujanja tradicionalnih skupnostnih konceptov, kot je na
primer afriški ubuntu, pridružuje Lephalala (2014), ki zapiše, da se »zara-
di represivnega apartheida v južnoafriških šolah pojavlja nasilje in fizično
kaznovanje, ki ga želijo zamenjati s praksami na podlagi koncepta ubun-
tu. A tudi ta koncept še vedno vključuje nekatere tradicionalne diskrimi-
natorne prakse (starost, spol, socialni položaji), pretirani kolektivizem in
konformizem, čemur se mladi upirajo. Ubuntu bi morali kritično osvetliti
in na njem zgraditi restorativne prakse.« (Prav tam: str. 54–55)
Iz druge perspektive očitke o predmoderni subjektivnosti in preve-
liki potopljenosti posameznika v skupnost obravnava tudi Cremin (2014:
str. 110–111), ki opozarja na možnost ponovne viktimizacije žrtev, če jih
silimo v soočenje s storilci, možno netransparentnost disciplinskih po-
stopkov in pretirano spodbujanje osebne odgovornosti storilca (responsi-
bilization), ki jo lahko razumemo kot novo obliko governmentalnosti (go-
vernmentality). Premisleka vredno pa je tudi opozorilo Van Nessa (2014:
str. 36) o tem, kaj se zgodi, če restorativne metode uvedemo v okolja, kjer
prevladuje klasični retributivni pogled na obravnavo kriminala: zahteva
po popravi bo postala kaznovalna, restorativna soočenja pa bodo postala
sredstva vzbujanja sramu in stigmatizacije, ne reintegracije.
V zagovor restorativnim ukrepom je treba v zvezi s konceptom druž-
benega izpostaviti, da se restorativne metode, kot so na primer restora-
tivne konference in mirovni krogi, ukvarjajo z vprašanji vzpostavljanja
simbolnega reda šole na načelih demokracije, inkluzivnosti in kulture
nenasilja. Res pa je, da take razprave ne temeljijo na nevprašljivem sim-
bolnem redu statusnih pravil, ki jih postavi vodstvo šole, ampak jih pod-
vržejo pogajanjem med sošolci in učitelji na osnovi temeljnih moralnih
vrednot. Tudi Završnik v zaključku razprave Konceptualne zagate resto-
rativne pravičnosti – nova paradigma modernega odzivanja na krimina-
liteto? izpostavi, da »ideje restorativne pravičnosti v absolutni meri ne
morejo nikoli popolnoma vstopiti v moderno (kazensko) pravo«, kar pa
»seveda v ničemer ne zmanjšuje etične vrednosti restorativne pravično-
sti« (Završnik, 2008: str. 138). Zato bi bilo hipotetično mogoče zaklju-
čiti, da je uvajanje restorativnih metod v šole problematično, ko branimo
legalistično zasnovo vzgojnega delovanja, ko pa koncept vzgojnega delova-
nja naslonimo na etične osnove, ta strukturna zadrega v veliki meri odpa-
de. Seveda moramo tudi v tem primeru ohraniti klasično pravno zaščito
17
tako, ‘kot je prav’, ‘pravilno’, pričakovano, za razliko od modernega pri-
čakovanja po samoiniciativnem, kreativnem, ‘učinkovitem’ in ‘uspešnem’
vedenju, ki se ne ozira na (domnevno) ‘organsko’ povezanost posamezni-
ka in lokalne skupnosti.« (Prav tam: str. 132) Takemu mnenju se ob prak-
tičnih poskusih obujanja tradicionalnih skupnostnih konceptov, kot je na
primer afriški ubuntu, pridružuje Lephalala (2014), ki zapiše, da se »zara-
di represivnega apartheida v južnoafriških šolah pojavlja nasilje in fizično
kaznovanje, ki ga želijo zamenjati s praksami na podlagi koncepta ubun-
tu. A tudi ta koncept še vedno vključuje nekatere tradicionalne diskrimi-
natorne prakse (starost, spol, socialni položaji), pretirani kolektivizem in
konformizem, čemur se mladi upirajo. Ubuntu bi morali kritično osvetliti
in na njem zgraditi restorativne prakse.« (Prav tam: str. 54–55)
Iz druge perspektive očitke o predmoderni subjektivnosti in preve-
liki potopljenosti posameznika v skupnost obravnava tudi Cremin (2014:
str. 110–111), ki opozarja na možnost ponovne viktimizacije žrtev, če jih
silimo v soočenje s storilci, možno netransparentnost disciplinskih po-
stopkov in pretirano spodbujanje osebne odgovornosti storilca (responsi-
bilization), ki jo lahko razumemo kot novo obliko governmentalnosti (go-
vernmentality). Premisleka vredno pa je tudi opozorilo Van Nessa (2014:
str. 36) o tem, kaj se zgodi, če restorativne metode uvedemo v okolja, kjer
prevladuje klasični retributivni pogled na obravnavo kriminala: zahteva
po popravi bo postala kaznovalna, restorativna soočenja pa bodo postala
sredstva vzbujanja sramu in stigmatizacije, ne reintegracije.
V zagovor restorativnim ukrepom je treba v zvezi s konceptom druž-
benega izpostaviti, da se restorativne metode, kot so na primer restora-
tivne konference in mirovni krogi, ukvarjajo z vprašanji vzpostavljanja
simbolnega reda šole na načelih demokracije, inkluzivnosti in kulture
nenasilja. Res pa je, da take razprave ne temeljijo na nevprašljivem sim-
bolnem redu statusnih pravil, ki jih postavi vodstvo šole, ampak jih pod-
vržejo pogajanjem med sošolci in učitelji na osnovi temeljnih moralnih
vrednot. Tudi Završnik v zaključku razprave Konceptualne zagate resto-
rativne pravičnosti – nova paradigma modernega odzivanja na krimina-
liteto? izpostavi, da »ideje restorativne pravičnosti v absolutni meri ne
morejo nikoli popolnoma vstopiti v moderno (kazensko) pravo«, kar pa
»seveda v ničemer ne zmanjšuje etične vrednosti restorativne pravično-
sti« (Završnik, 2008: str. 138). Zato bi bilo hipotetično mogoče zaklju-
čiti, da je uvajanje restorativnih metod v šole problematično, ko branimo
legalistično zasnovo vzgojnega delovanja, ko pa koncept vzgojnega delova-
nja naslonimo na etične osnove, ta strukturna zadrega v veliki meri odpa-
de. Seveda moramo tudi v tem primeru ohraniti klasično pravno zaščito
17
