Page 20 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 20
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
in iz nje izhajajoče upravno-administrativne disciplinske ukrepe kot orod-
je za zaščito žrtev nasilja, ki ga uporabimo, ko drugi vzgojni in disciplin-
ski ukrepi niso uspešni.
Razprave o restorativnih šolskih pristopih pogosto spremlja tudi oči-
tek o teoretskih pomanjkljivostih, vezanih na nedodelan koncept (post-
modernega) subjekta in njegove subjektivnosti. Tako Mac Allister (2014)
opozarja, da lahko osnovno idejo restorativnosti, to je obnovo odnosa med
storilcem in žrtvijo, razumemo napačno v Platonovem smislu, da imamo
ljudje nekaka naravna »pozitivna čustva«, ki bi jih lahko z vzgojo obno-
vili. Bolj je prepričljiva razlaga, da mora socialna in emocionalna vzgoja
vključiti učence, da se učijo prek različnih bolečih ali prijetnih občutij,
vključujoč tudi prosocialne emocije, kot je na primer (reintegracijski) sram
(glej tudi Cremin, 2014) oziroma empatična krivda, ki jo po Hoffmanu
(2000) občuti storilec, ko zazna prizadetost žrtve zaradi lastnega dejanja.
Da se take prosocialne zmožnosti pojavijo v otroku že zelo zgodaj, pri-
čajo tako empirične (npr. Kroflič in Smrtnik-Vitulić, 2015; Turiel, 2004)
kot teoretske raziskave (npr. Klein, 1997; Kristjansson, 2004), z vzgojo pa
jih lahko krepimo, če vzamemo konfliktne situacije kot optimalno učno
orodje.
Zadnja kritika restorativnih načinov reševanja konfliktov, ki jo že-
lim izpostaviti, je povezana s prepričanjem neoklasicistov (sodobnih za-
govornikov retribucije in doslednega sankcioniranja prekrškov), da je v
primeru nespoštovanja pravil edino pričakovanje resne sankcije tisto, ki
nagovarja potencialnega storilca kot »odgovorno osebo«, s tem pa se kre-
pi odgovornost za posledice lastnega ravnanja (načelo specialne pervenci-
je). Past, ki se povezuje z utilitarnimi tretmajskimi pristopi, ki ob nudenju
terapevtske svetovalne pomoči nagovarjajo storilca kot »žrtev« številnih
determinant, ki se jim ne more upreti brez naše pomoči, zagotovo ne velja
za mediacijo in restitucijo. V obeh primerih je izpostavljena odgovornost
storilca glede na retributivne pristope celo potencirana. Ne le, da restora-
tivisti storilca jemljejo kot subjekt in ga s tem štejejo za odgovornega za
posledice vedenja, od njega celo pričakujejo, da se je zmožen soočiti s po-
sledicami lastnega ravnanja (torej s prizadetostjo žrtve) in poiskati način,
kako se pred žrtvijo in skupnostjo odkupi za svoje neprimerno vedenje
(Kroflič, 2011). Prej kot prikrito permisivnost bi zagovornikom restora-
tivnosti lahko očitali pretiran pritisk na storilca, ki naj bi z žrtvijo dose-
gel poravnavo/spravo kot novo obliko skupnostnih pritiskov oziroma go-
vernmentalnosti (Cremin, 2014). Ali kot zapiše Završnik (2008: str. 135),
takšno dojemanje poravnave »posameznika popolnoma ‘utopi’ v družbe-
nem. Posameznik je dojet kot izključno ali pretežno v funkciji države ali
skupnosti in se mora zato praviloma podrediti tej celoti ne le na zunanji,
18
in iz nje izhajajoče upravno-administrativne disciplinske ukrepe kot orod-
je za zaščito žrtev nasilja, ki ga uporabimo, ko drugi vzgojni in disciplin-
ski ukrepi niso uspešni.
Razprave o restorativnih šolskih pristopih pogosto spremlja tudi oči-
tek o teoretskih pomanjkljivostih, vezanih na nedodelan koncept (post-
modernega) subjekta in njegove subjektivnosti. Tako Mac Allister (2014)
opozarja, da lahko osnovno idejo restorativnosti, to je obnovo odnosa med
storilcem in žrtvijo, razumemo napačno v Platonovem smislu, da imamo
ljudje nekaka naravna »pozitivna čustva«, ki bi jih lahko z vzgojo obno-
vili. Bolj je prepričljiva razlaga, da mora socialna in emocionalna vzgoja
vključiti učence, da se učijo prek različnih bolečih ali prijetnih občutij,
vključujoč tudi prosocialne emocije, kot je na primer (reintegracijski) sram
(glej tudi Cremin, 2014) oziroma empatična krivda, ki jo po Hoffmanu
(2000) občuti storilec, ko zazna prizadetost žrtve zaradi lastnega dejanja.
Da se take prosocialne zmožnosti pojavijo v otroku že zelo zgodaj, pri-
čajo tako empirične (npr. Kroflič in Smrtnik-Vitulić, 2015; Turiel, 2004)
kot teoretske raziskave (npr. Klein, 1997; Kristjansson, 2004), z vzgojo pa
jih lahko krepimo, če vzamemo konfliktne situacije kot optimalno učno
orodje.
Zadnja kritika restorativnih načinov reševanja konfliktov, ki jo že-
lim izpostaviti, je povezana s prepričanjem neoklasicistov (sodobnih za-
govornikov retribucije in doslednega sankcioniranja prekrškov), da je v
primeru nespoštovanja pravil edino pričakovanje resne sankcije tisto, ki
nagovarja potencialnega storilca kot »odgovorno osebo«, s tem pa se kre-
pi odgovornost za posledice lastnega ravnanja (načelo specialne pervenci-
je). Past, ki se povezuje z utilitarnimi tretmajskimi pristopi, ki ob nudenju
terapevtske svetovalne pomoči nagovarjajo storilca kot »žrtev« številnih
determinant, ki se jim ne more upreti brez naše pomoči, zagotovo ne velja
za mediacijo in restitucijo. V obeh primerih je izpostavljena odgovornost
storilca glede na retributivne pristope celo potencirana. Ne le, da restora-
tivisti storilca jemljejo kot subjekt in ga s tem štejejo za odgovornega za
posledice vedenja, od njega celo pričakujejo, da se je zmožen soočiti s po-
sledicami lastnega ravnanja (torej s prizadetostjo žrtve) in poiskati način,
kako se pred žrtvijo in skupnostjo odkupi za svoje neprimerno vedenje
(Kroflič, 2011). Prej kot prikrito permisivnost bi zagovornikom restora-
tivnosti lahko očitali pretiran pritisk na storilca, ki naj bi z žrtvijo dose-
gel poravnavo/spravo kot novo obliko skupnostnih pritiskov oziroma go-
vernmentalnosti (Cremin, 2014). Ali kot zapiše Završnik (2008: str. 135),
takšno dojemanje poravnave »posameznika popolnoma ‘utopi’ v družbe-
nem. Posameznik je dojet kot izključno ali pretežno v funkciji države ali
skupnosti in se mora zato praviloma podrediti tej celoti ne le na zunanji,
18
