Page 21 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 21
r. kroflič ■ koncepti odzivanja na nasilje ...
manifestativni ravni, temveč na številnih osebnih ravneh (npr. moralni,
običajni, religiozni, politični). Sprava tam tako dobiva ne le pravno pozu-
nanjeni značaj, temveč že kar moralno religiozne dimenzije …«
Vzgoja in discipliniranje kot način spopadanja
s »trpinčenjem na daljavo«
Vidne oblike nasilja so v sodobnih družbah hitro prepoznane kot nedo-
pustne oblike vedênja. To vsekakor ne velja za manj vidne oblike nasi-
lja (socialno izključevanje) in nasilje na daljavo (spletno nasilje), kjer stik
med storilcem in žrtvijo ni neposreden. V močno tekmovalno naravna-
nih (neoliberalnih) okoljih, kjer je spopad za boljši družbeni položaj ena
temeljnih norm družbenega napredka, družbeno obrobje pa je razumlje-
no kot posledica manj sposobnih posameznikov, ki so si za slabe pogoje
krivi sami, občutljivost za trpljenje, povezano s socialnim obrobjem oziro-
ma izolacijo, zelo težko prepoznamo. Hkrati nas individualizacija življe-
nja vodi k manjšanju občutljivosti za trpljenje drugega, posledično pa celo
k splošni družbeni anomiji (Durkheim, 2013; Merton, 1938).
Če je razsvetljenska, deontološko zasnovana etika delovala prepri-
čljivo v vrednotno bolj homogenih družbah osemnajstega in devetnaj-
stega stoletja, se v atomiziranih okoljih postmoderne pokaže, kako zlah-
ka je mogoče doseči razcep med etično zavestjo in spoštljivim odnosom
do sočloveka, ki naj bi bil po Baumanu eden ključnih razlogov za uspeh
Hitlerjevega projekta holokavsta. V svoji študiji Moderna in holokavst je
namreč pokazal,
da nacističnih zločinov zoper Žide niso zagrešili ‘človeški monstrumi’,
ampak običajni ljudje, ki v času izvajanja holokavsta niso spreminjali
lastnih osebnih vrednot in etičnih standardov, saj so v zasebnem življen-
ju ostajali ljubeči možje, žene, starši in zvesti prijatelji. Da bi načrtovalci
holokavsta omogočili takšno ravnanje, ki je zahtevalo razcep med etično
zavestjo in spoštljivimi medčloveškimi odnosi do konkretnih pripad-
nikov židovskega rodu, so morali najprej preprečiti sobivanje Nemcev in
Židov. Med kristalno nočjo, ko so odredi SS dobili ukaz, da z nasilnimi
dejanji napadejo Žide po večjih nemških mestih, večina nemškega preb-
ivalstva ni odobravala tega dejanja, zato je Hitler preklical nadaljnje načr-
tovane akcije, najgorečnejše pripadnike odreda SS pa celo kaznoval. Ko
pa je začel načrtovati nacionalno zakonodajo, ki je Žide obravnavala kot
abstraktno kategorijo, konkretne Žide preselil v gete in jih z dehuman-
izacijskimi pristopi v koncentracijskih taboriščih razčlovečil, je nemško
prebivalstvo v strašljivem številu pristalo na podporo Hitlerjevi politiki
holokavsta. (Kroflič, 2007: str. 63)
19
manifestativni ravni, temveč na številnih osebnih ravneh (npr. moralni,
običajni, religiozni, politični). Sprava tam tako dobiva ne le pravno pozu-
nanjeni značaj, temveč že kar moralno religiozne dimenzije …«
Vzgoja in discipliniranje kot način spopadanja
s »trpinčenjem na daljavo«
Vidne oblike nasilja so v sodobnih družbah hitro prepoznane kot nedo-
pustne oblike vedênja. To vsekakor ne velja za manj vidne oblike nasi-
lja (socialno izključevanje) in nasilje na daljavo (spletno nasilje), kjer stik
med storilcem in žrtvijo ni neposreden. V močno tekmovalno naravna-
nih (neoliberalnih) okoljih, kjer je spopad za boljši družbeni položaj ena
temeljnih norm družbenega napredka, družbeno obrobje pa je razumlje-
no kot posledica manj sposobnih posameznikov, ki so si za slabe pogoje
krivi sami, občutljivost za trpljenje, povezano s socialnim obrobjem oziro-
ma izolacijo, zelo težko prepoznamo. Hkrati nas individualizacija življe-
nja vodi k manjšanju občutljivosti za trpljenje drugega, posledično pa celo
k splošni družbeni anomiji (Durkheim, 2013; Merton, 1938).
Če je razsvetljenska, deontološko zasnovana etika delovala prepri-
čljivo v vrednotno bolj homogenih družbah osemnajstega in devetnaj-
stega stoletja, se v atomiziranih okoljih postmoderne pokaže, kako zlah-
ka je mogoče doseči razcep med etično zavestjo in spoštljivim odnosom
do sočloveka, ki naj bi bil po Baumanu eden ključnih razlogov za uspeh
Hitlerjevega projekta holokavsta. V svoji študiji Moderna in holokavst je
namreč pokazal,
da nacističnih zločinov zoper Žide niso zagrešili ‘človeški monstrumi’,
ampak običajni ljudje, ki v času izvajanja holokavsta niso spreminjali
lastnih osebnih vrednot in etičnih standardov, saj so v zasebnem življen-
ju ostajali ljubeči možje, žene, starši in zvesti prijatelji. Da bi načrtovalci
holokavsta omogočili takšno ravnanje, ki je zahtevalo razcep med etično
zavestjo in spoštljivimi medčloveškimi odnosi do konkretnih pripad-
nikov židovskega rodu, so morali najprej preprečiti sobivanje Nemcev in
Židov. Med kristalno nočjo, ko so odredi SS dobili ukaz, da z nasilnimi
dejanji napadejo Žide po večjih nemških mestih, večina nemškega preb-
ivalstva ni odobravala tega dejanja, zato je Hitler preklical nadaljnje načr-
tovane akcije, najgorečnejše pripadnike odreda SS pa celo kaznoval. Ko
pa je začel načrtovati nacionalno zakonodajo, ki je Žide obravnavala kot
abstraktno kategorijo, konkretne Žide preselil v gete in jih z dehuman-
izacijskimi pristopi v koncentracijskih taboriščih razčlovečil, je nemško
prebivalstvo v strašljivem številu pristalo na podporo Hitlerjevi politiki
holokavsta. (Kroflič, 2007: str. 63)
19
