Page 18 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 18
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
ni mogoče tudi pri sodnih sporih uveljavljati posamezne restorativne me-
tode kot dopolnitve klasičnih sodnih obravnav, utemeljenih na konceptu
retributivne pravičnosti.
Ključni razliki med restorativnostjo in dvema prevladujočima kon-
ceptoma kaznovanja, retributivnim in utilitarističnim, sta v pojmovanju
človeka in družbe. Antropološka osnova modernih pogledov na kazno-
vanje sta kartezijanski subjekt, ki razumno presoja o koristi (utilitarizem)
oziroma smislu in pravičnosti (retributivizem) kaznovanja (prav tam: str.
132), in družbena pogodba, na kateri temelji moderna država in jo ščitimo
s preganjanjem kriminala in kaznovanjem kršitev zakona, da bi s tem po-
novno uveljavili (»zacelili«) moralno tkivo družbe, ki je bilo s kaznivim
dejanjem pretrgano (prav tam: str. 129).
Teorija restorativnosti pa se navezuje na postmoderni subjekt, ki se
oblikuje bolj tekoče, njegova racionalnost pa ni univerzalna, ampak je
povezana z zgodovinskimi, institucionalnimi, sociološkimi in kulturni-
mi pogoji življenja: »Subjekt je vedno (pre)oblikovan, aktivno in pasiv-
no, preko razmerij moči z drugimi in preko razmerja do samega sebe …
Tovrstno pojmovanje je izjemno podobno implicitnemu restorativistične-
mu pojmovanju subjektivnosti: v postopku je mogoče s komunikacijo in
pritegnitvijo skupnosti preoblikovati obsojenčevo in žrtvino identiteto in
samopripoved /angl. rebiographing)/.« (Prav tam: str. 132) Če se to pre-
oblikovanje dogaja v zaporu, bo kaznovana oseba sicer razvila subjektiv-
nost, ki ji omogoča znajdenje v tej sredini, ne pa tudi strategij uspešnega
vključevanja v družbo, kar je eden temeljnih razlogov povratništva (prav
tam: str. 133).
Ravno tu naj bi imeli restorativni pristopi odločilno prednost pred
klasičnim kaznovanjem: »Postopki restorativne pravičnosti z drugač-
nim prerazporejanjem moči spreminjajo posameznikovo razmerje do kul-
turnih, družbenih in institucionalnih oblik moči, ki ga sooblikujejo …
Storilca vzpodbuja(jo), da najde pomen in se preoblikuje v kontekstu sku-
pnosti.« (Prav tam) Zato naj bi imeli restorativni postopki vsaj teoretično
večji potencial spreminjanja storilca od retributivih ukrepov, in to ne le v
kontekstu penoloških institucij, ampak tudi vrtcev in šol.
Problem, na katerega opozarja Završnik, pa je spremenjen koncept
družbe in njenega simbolnega reda kot »abstraktnega tretjega« (prav
tam: str. 130). Čeprav zagovorniki restorativne pravičnosti izpostavljajo
pomen teh ukrepov za oblikovanje inkluzivne skupnosti, je po mnenju
Završnika njihovo pojmovanje skupnosti predmoderno. Predmodernost
pa nima le romantične podobe pristnih, osebno vpletenih odnosov, am-
pak tudi hrbtno plat: »Pričakovana občutja posameznikov so bila obču-
tja pobožnosti, pietete in spoštovanja tradicije. Subjekt naj bi vedno ravnal
16
ni mogoče tudi pri sodnih sporih uveljavljati posamezne restorativne me-
tode kot dopolnitve klasičnih sodnih obravnav, utemeljenih na konceptu
retributivne pravičnosti.
Ključni razliki med restorativnostjo in dvema prevladujočima kon-
ceptoma kaznovanja, retributivnim in utilitarističnim, sta v pojmovanju
človeka in družbe. Antropološka osnova modernih pogledov na kazno-
vanje sta kartezijanski subjekt, ki razumno presoja o koristi (utilitarizem)
oziroma smislu in pravičnosti (retributivizem) kaznovanja (prav tam: str.
132), in družbena pogodba, na kateri temelji moderna država in jo ščitimo
s preganjanjem kriminala in kaznovanjem kršitev zakona, da bi s tem po-
novno uveljavili (»zacelili«) moralno tkivo družbe, ki je bilo s kaznivim
dejanjem pretrgano (prav tam: str. 129).
Teorija restorativnosti pa se navezuje na postmoderni subjekt, ki se
oblikuje bolj tekoče, njegova racionalnost pa ni univerzalna, ampak je
povezana z zgodovinskimi, institucionalnimi, sociološkimi in kulturni-
mi pogoji življenja: »Subjekt je vedno (pre)oblikovan, aktivno in pasiv-
no, preko razmerij moči z drugimi in preko razmerja do samega sebe …
Tovrstno pojmovanje je izjemno podobno implicitnemu restorativistične-
mu pojmovanju subjektivnosti: v postopku je mogoče s komunikacijo in
pritegnitvijo skupnosti preoblikovati obsojenčevo in žrtvino identiteto in
samopripoved /angl. rebiographing)/.« (Prav tam: str. 132) Če se to pre-
oblikovanje dogaja v zaporu, bo kaznovana oseba sicer razvila subjektiv-
nost, ki ji omogoča znajdenje v tej sredini, ne pa tudi strategij uspešnega
vključevanja v družbo, kar je eden temeljnih razlogov povratništva (prav
tam: str. 133).
Ravno tu naj bi imeli restorativni pristopi odločilno prednost pred
klasičnim kaznovanjem: »Postopki restorativne pravičnosti z drugač-
nim prerazporejanjem moči spreminjajo posameznikovo razmerje do kul-
turnih, družbenih in institucionalnih oblik moči, ki ga sooblikujejo …
Storilca vzpodbuja(jo), da najde pomen in se preoblikuje v kontekstu sku-
pnosti.« (Prav tam) Zato naj bi imeli restorativni postopki vsaj teoretično
večji potencial spreminjanja storilca od retributivih ukrepov, in to ne le v
kontekstu penoloških institucij, ampak tudi vrtcev in šol.
Problem, na katerega opozarja Završnik, pa je spremenjen koncept
družbe in njenega simbolnega reda kot »abstraktnega tretjega« (prav
tam: str. 130). Čeprav zagovorniki restorativne pravičnosti izpostavljajo
pomen teh ukrepov za oblikovanje inkluzivne skupnosti, je po mnenju
Završnika njihovo pojmovanje skupnosti predmoderno. Predmodernost
pa nima le romantične podobe pristnih, osebno vpletenih odnosov, am-
pak tudi hrbtno plat: »Pričakovana občutja posameznikov so bila obču-
tja pobožnosti, pietete in spoštovanja tradicije. Subjekt naj bi vedno ravnal
16
