Page 24 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 24
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
namesto načelne obrambe posameznika pred pritiski skupnosti v duhu
človekovih pravic izpostavlja dogovorno reševanje medosebnih konflik-
tov, da bi posameznik kljub drugačnosti svojih kulturnih preferenc lahko
ostal povezan s skupnostjo.
Zaključek
Restorativni vzgojni in disciplinski pristopi se v svetu uveljavljajo kot re-
sna alternativa politiki ničelne tolerance do nasilja. V članku sem poskušal
prikazati, da ideja restorativne pravičnosti nadomešča doslej edino »veli-
ko teorijo« pravičnega kaznovanja, na kateri sta temeljila moderno pravo
in vzgojno-disciplinski režim razsvetljenske pedagogike, to je retributiv-
no teorijo kaznovanja. Hkrati sem opisal tudi pasti te paradigmatske spre-
membe, saj je antropološka osnova restorativne pravičnosti nezdružljiva z
osnovo retributivne teorije, na kateri je utemeljena moderna pravna zašči-
ta človekovih pravic. Skrajni robovi današnjih pristopov k preprečevanju
nasilja, ki so nastali ob politiki ničelne tolerance – dosledno kaznovanje
nasilja (ničelna toleranca) in zaščita skupnosti (teorija razbitih oken) –, se
izkažejo za pretirano represivne in izključevalne.
Odprto teoretsko vprašanje, povezano z uvajanjem restorativnih pri-
stopov kot osnove vzgojnega koncepta šole, je povezano s pojmovanjem
skupnosti oziroma družbenega okvira šole. Pritrjujem teoretskim ugoto-
vitvam Završnika (2008) in Lephale (2014), da predmoderno pojmovanje
skupnosti, na katerem so zasnovani tradicionalni koncepti restorativne
pravičnosti, v sedanjosti pomeni resno nevarnost za razraščanje klasič-
nih oblik nestrpnosti, vezanih na spolno diskriminacijo, etnocentrizem
itn. Hkrati pritrjujem Van Nessu (2014), ki ugotavlja, da se v okoljih, kjer
prevladuje retributivni pogled na obravnavo prekrškov, restorativna nače-
la hitro sprevržejo v lastno nasprotje: zahteva po popravi bo postala ka-
znovalna, restorativna soočenja pa bodo postala sredstva vzbujanja sramu
in stigmatizacije, ne pa reintegracije storilca v skupnost. Podobno v ne-
inkluzivnih kulturah vključevalne politike zdrsnejo na raven »divje in-
tegracije«, to je nasilnega vključevanja posameznika v pogosto sovražno
heterogeno okolje, ko drugačen posameznik postane tarča posmeha in na-
padov »večine«, saj se okolje ni pripravljeno prilagoditi njegovi drugač-
nosti (Lesar, 2009).
Izhod iz te dvojne zanke je v resnem premisleku o vzpostavitivi mo-
dela inkluzivne šolske skupnosti. Namesto tradicionalnega pojmovanja
kulture kot tiste simbolne dimenzije, ki povezuje posameznike s sorodni-
mi identitetnimi politikami, iščemo model skupnosti posameznikov, ki
jih ne druži nič skupnega (Biesta, 2017; Lingis, 1994), a so se zmožni in
pripravljeni dogovoriti o ohranjanju individualnih posebnosti in hkrati
22
namesto načelne obrambe posameznika pred pritiski skupnosti v duhu
človekovih pravic izpostavlja dogovorno reševanje medosebnih konflik-
tov, da bi posameznik kljub drugačnosti svojih kulturnih preferenc lahko
ostal povezan s skupnostjo.
Zaključek
Restorativni vzgojni in disciplinski pristopi se v svetu uveljavljajo kot re-
sna alternativa politiki ničelne tolerance do nasilja. V članku sem poskušal
prikazati, da ideja restorativne pravičnosti nadomešča doslej edino »veli-
ko teorijo« pravičnega kaznovanja, na kateri sta temeljila moderno pravo
in vzgojno-disciplinski režim razsvetljenske pedagogike, to je retributiv-
no teorijo kaznovanja. Hkrati sem opisal tudi pasti te paradigmatske spre-
membe, saj je antropološka osnova restorativne pravičnosti nezdružljiva z
osnovo retributivne teorije, na kateri je utemeljena moderna pravna zašči-
ta človekovih pravic. Skrajni robovi današnjih pristopov k preprečevanju
nasilja, ki so nastali ob politiki ničelne tolerance – dosledno kaznovanje
nasilja (ničelna toleranca) in zaščita skupnosti (teorija razbitih oken) –, se
izkažejo za pretirano represivne in izključevalne.
Odprto teoretsko vprašanje, povezano z uvajanjem restorativnih pri-
stopov kot osnove vzgojnega koncepta šole, je povezano s pojmovanjem
skupnosti oziroma družbenega okvira šole. Pritrjujem teoretskim ugoto-
vitvam Završnika (2008) in Lephale (2014), da predmoderno pojmovanje
skupnosti, na katerem so zasnovani tradicionalni koncepti restorativne
pravičnosti, v sedanjosti pomeni resno nevarnost za razraščanje klasič-
nih oblik nestrpnosti, vezanih na spolno diskriminacijo, etnocentrizem
itn. Hkrati pritrjujem Van Nessu (2014), ki ugotavlja, da se v okoljih, kjer
prevladuje retributivni pogled na obravnavo prekrškov, restorativna nače-
la hitro sprevržejo v lastno nasprotje: zahteva po popravi bo postala ka-
znovalna, restorativna soočenja pa bodo postala sredstva vzbujanja sramu
in stigmatizacije, ne pa reintegracije storilca v skupnost. Podobno v ne-
inkluzivnih kulturah vključevalne politike zdrsnejo na raven »divje in-
tegracije«, to je nasilnega vključevanja posameznika v pogosto sovražno
heterogeno okolje, ko drugačen posameznik postane tarča posmeha in na-
padov »večine«, saj se okolje ni pripravljeno prilagoditi njegovi drugač-
nosti (Lesar, 2009).
Izhod iz te dvojne zanke je v resnem premisleku o vzpostavitivi mo-
dela inkluzivne šolske skupnosti. Namesto tradicionalnega pojmovanja
kulture kot tiste simbolne dimenzije, ki povezuje posameznike s sorodni-
mi identitetnimi politikami, iščemo model skupnosti posameznikov, ki
jih ne druži nič skupnega (Biesta, 2017; Lingis, 1994), a so se zmožni in
pripravljeni dogovoriti o ohranjanju individualnih posebnosti in hkrati
22
