Page 17 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 17
r. kroflič ■ koncepti odzivanja na nasilje ...
šol kot obliki tako imenovanih alternativnih vzgojnih ukrepov, ki jih lah-
ko uporabimo ob disciplinskih prekrških namesto formalnega vzgojnega
opomina (čeprav se v naših šolah ustrezno vpeljan sistem mediacije, še po-
sebej vrstniške, zelo redko izvaja).
Čeprav so bile restorativne metode mediacije in restitucije obliko-
vane kot »kurativni pristopi« ob nastalih konfliktih in prekrških, se je v
šolski praksi razvila tudi ideja celovitih restorativnih šolskih pristopov, ki
vključujejo tudi preventivne vzgojne dejavnosti, kot so na primer mirovni
krogi in skupnostne konference (Sia, 2014), temeljijo pa na dogovornem
oblikovanju vrednot in odnosnih veščin (Blood in Thorsborne, 2005) in
seveda na oblikovanju strpne in inkluzivne kulture ter klime medoseb-
nih odnosov.
Temeljne značilnosti restorativnih pristopov Van Ness (2014: str. 33)
opredeli s koncepti soočenja (storilca in žrtve), poprave (škode) in trans-
formacije (konfliktnih pogledov, ki postanejo bolj odnosno naravnani, ter
odnosov samih) , številni avtorji pa jih opredeljujejo še z geslom, da resto-
rativni pristopi reševanje konfliktov vračajo v skupnost in omogočajo re-
integracijo udeležencev konflikta v šolsko skupnost (npr. Cowie, 2014: str.
75).
V uvodu v zbornik Restorativni pristopi h konfliktom v šolah Sellman,
Cremin in McCluskey (2014: str. 1–2) opišejo naslednje pozitivne učinke
restorativnih pristopov: spodbujajo pozitivno vedenje in odnose, so alter-
nativa kaznovalni politiki ničelne tolerance, zagotavljajo bolj inkluzivno
in harmonično šolsko kulturo, imajo lahko pozitiven vpliv na učence, ki
so prvič soočeni s posledicami lastnih dejanj, preprečujejo vrstniško na-
silje, žrtev pa je postavljena v središče procesa. Cowie (2014: str. 79–80)
temu dodaja še opis psiholoških učinkov restorativnih ukrepov v šolah:
izboljša se šolska klima, poveča se razumevanje pomena pravil in zaupa-
nje v načine njihovega uveljavljanja med mladimi, odnosi med mladimi in
odraslimi so bolj pozitivni, poveča se zaupanje v prosocialno delovanje in
obrambo ranljivih vrstnikov, izboljša se razumevanje vzrokov, zakaj storil-
ci posegajo po nasilnem vedenju, raziskuje se empatija ob čustveni pretre-
senosti (distresu) bližnje osebe in izboljša se razumevanje dejavnikov kon-
fliktov in nasilja.
V opisih pozitivnih in negativnih vidikov restorativnih pristopov
pa naletimo na odprto vprašanje, ali lahko restorativnost razumemo kot
novo teorijo, celo paradigmo pravičnosti, ali pa gre zgolj za gibanje zago-
vornikov novih metod za reševanje (in preprečevanje) konfliktov. Završnik
(2008) se nagiba k oceni, da lahko govorimo o restorativnosti kot novi pa-
radigmi pravičnosti, ki se v temelju razlikuje od filozofskih predpostavk
modernega prava in je z njimi v jedru nezdružljiva, kar pa ne pomeni, da
15
šol kot obliki tako imenovanih alternativnih vzgojnih ukrepov, ki jih lah-
ko uporabimo ob disciplinskih prekrških namesto formalnega vzgojnega
opomina (čeprav se v naših šolah ustrezno vpeljan sistem mediacije, še po-
sebej vrstniške, zelo redko izvaja).
Čeprav so bile restorativne metode mediacije in restitucije obliko-
vane kot »kurativni pristopi« ob nastalih konfliktih in prekrških, se je v
šolski praksi razvila tudi ideja celovitih restorativnih šolskih pristopov, ki
vključujejo tudi preventivne vzgojne dejavnosti, kot so na primer mirovni
krogi in skupnostne konference (Sia, 2014), temeljijo pa na dogovornem
oblikovanju vrednot in odnosnih veščin (Blood in Thorsborne, 2005) in
seveda na oblikovanju strpne in inkluzivne kulture ter klime medoseb-
nih odnosov.
Temeljne značilnosti restorativnih pristopov Van Ness (2014: str. 33)
opredeli s koncepti soočenja (storilca in žrtve), poprave (škode) in trans-
formacije (konfliktnih pogledov, ki postanejo bolj odnosno naravnani, ter
odnosov samih) , številni avtorji pa jih opredeljujejo še z geslom, da resto-
rativni pristopi reševanje konfliktov vračajo v skupnost in omogočajo re-
integracijo udeležencev konflikta v šolsko skupnost (npr. Cowie, 2014: str.
75).
V uvodu v zbornik Restorativni pristopi h konfliktom v šolah Sellman,
Cremin in McCluskey (2014: str. 1–2) opišejo naslednje pozitivne učinke
restorativnih pristopov: spodbujajo pozitivno vedenje in odnose, so alter-
nativa kaznovalni politiki ničelne tolerance, zagotavljajo bolj inkluzivno
in harmonično šolsko kulturo, imajo lahko pozitiven vpliv na učence, ki
so prvič soočeni s posledicami lastnih dejanj, preprečujejo vrstniško na-
silje, žrtev pa je postavljena v središče procesa. Cowie (2014: str. 79–80)
temu dodaja še opis psiholoških učinkov restorativnih ukrepov v šolah:
izboljša se šolska klima, poveča se razumevanje pomena pravil in zaupa-
nje v načine njihovega uveljavljanja med mladimi, odnosi med mladimi in
odraslimi so bolj pozitivni, poveča se zaupanje v prosocialno delovanje in
obrambo ranljivih vrstnikov, izboljša se razumevanje vzrokov, zakaj storil-
ci posegajo po nasilnem vedenju, raziskuje se empatija ob čustveni pretre-
senosti (distresu) bližnje osebe in izboljša se razumevanje dejavnikov kon-
fliktov in nasilja.
V opisih pozitivnih in negativnih vidikov restorativnih pristopov
pa naletimo na odprto vprašanje, ali lahko restorativnost razumemo kot
novo teorijo, celo paradigmo pravičnosti, ali pa gre zgolj za gibanje zago-
vornikov novih metod za reševanje (in preprečevanje) konfliktov. Završnik
(2008) se nagiba k oceni, da lahko govorimo o restorativnosti kot novi pa-
radigmi pravičnosti, ki se v temelju razlikuje od filozofskih predpostavk
modernega prava in je z njimi v jedru nezdružljiva, kar pa ne pomeni, da
15
