Page 16 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 16
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
seveda v jedru nezdružljiva z mednarodno sprejeto normo inkluzivnega
izobraževanja in njeno osnovno idejo, da moramo v inkluzivnih okoljih
najprej poskrbeti za odstranjevanje sistemskih ovir, ki ranljivim posame-
znikom onemogočajo uspešno vključevanje v družbeno sredino. Izkušnja
neprilagojenega okolja, kjer posameznik ne more uresničiti svojih zmo-
žnosti, pa pogosto povzroči čustvene težave, slednje pa lahko vodijo tudi
k nasilnemu vedenju.
Od politike ničelne tolerance k teoriji restorativnosti
Trditev, da je retribucija edina teorija pravičnega kaznovanja, primerna
tudi za sankcioniranje prekrškov v šoli (Javornik, 2001), je od uveljavitve
načela restorativnosti nesprejemljiva; res pa odraža spoznanje, da se je re-
distributivna teorija pravičnosti kot temeljna uveljavila v zahodnih indi-
vidualističnih kulturah, restorativna teorija pravičnosti pa v kolektivistič-
nih kulturah (Maorov v Novi Zelandiji, številnih afriških ljudstev, Navajo
Indijancev v Severni Ameriki, Iunitov v Kanadi …) (Selman, Cremin in
MyCluskey, 2014).
In vendar spoznanje o vrednosti restorativnih vzgojnih in disciplin-
skih politik prodira tudi v zahodni svet. Eden najbolj sistematičnih in
kritičnih raziskovalcev učinkov politik ničelne tolerance v ZDA, Russel
Skiba, je s sodelavci v povzetku poročila za Ameriško združenje psiholo-
gov zapisal, da alternativo ničelni toleranci, ki je poslabšala šolsko klimo,
povečala stopnje neprimernega vedenja, osipnikov in celo sodnih kazen-
skih obravnav, ki kot cevovod vodijo od šole proti zaporu, lahko nudi-
jo tudi restorativni pristopi, strogi retributivni ukrepi pa naj bodo upora-
bljeni samo v najtežjih primerih, a še takrat moramo pozornost usmeriti
k potrebam vseh vključenih, tudi storilcev (Skiba et al., 2008). Še bolj po-
menljivo je oblikovanje Priročnika o programih restorativne pravičnosti,
ki ga je oblikovala Agencija Združenih narodov za droge in kriminal, v
katerem je med drugim zapisano, da so restorativni programi pravično-
sti utemeljeni na prepričanju, da morajo biti vse stranke v sporu vključe-
ne v reševanje konflikta in iskanje pravičnega povračila nastalih škodlji-
vih posledic dejanj. Ti programi naj bi »spodbujali miroljubno reševanje
konfliktov, promovirali strpnost in inkluzivnost, gradili spoštovanje do
različnosti in promovirali odgovorne skupnostne prakse« (Handbook on
Restorative Justice Programmes, 2006: str. 5). Nenazadnje velja omeniti,
da se v Priporočilih o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta
osnovne šole (2008), ki jih je sprejelo Ministrstvo za šolstvo in šport, v po-
glavju o svetovanju in sporazumnem reševanju medsebojnih problemov in
sporov pojavljata dva najbolj razširjena restorativna postopka – mediacija
in restitucija. Oba ukrepa pogosto najdemo v vzgojnih načrtih osnovnih
14
seveda v jedru nezdružljiva z mednarodno sprejeto normo inkluzivnega
izobraževanja in njeno osnovno idejo, da moramo v inkluzivnih okoljih
najprej poskrbeti za odstranjevanje sistemskih ovir, ki ranljivim posame-
znikom onemogočajo uspešno vključevanje v družbeno sredino. Izkušnja
neprilagojenega okolja, kjer posameznik ne more uresničiti svojih zmo-
žnosti, pa pogosto povzroči čustvene težave, slednje pa lahko vodijo tudi
k nasilnemu vedenju.
Od politike ničelne tolerance k teoriji restorativnosti
Trditev, da je retribucija edina teorija pravičnega kaznovanja, primerna
tudi za sankcioniranje prekrškov v šoli (Javornik, 2001), je od uveljavitve
načela restorativnosti nesprejemljiva; res pa odraža spoznanje, da se je re-
distributivna teorija pravičnosti kot temeljna uveljavila v zahodnih indi-
vidualističnih kulturah, restorativna teorija pravičnosti pa v kolektivistič-
nih kulturah (Maorov v Novi Zelandiji, številnih afriških ljudstev, Navajo
Indijancev v Severni Ameriki, Iunitov v Kanadi …) (Selman, Cremin in
MyCluskey, 2014).
In vendar spoznanje o vrednosti restorativnih vzgojnih in disciplin-
skih politik prodira tudi v zahodni svet. Eden najbolj sistematičnih in
kritičnih raziskovalcev učinkov politik ničelne tolerance v ZDA, Russel
Skiba, je s sodelavci v povzetku poročila za Ameriško združenje psiholo-
gov zapisal, da alternativo ničelni toleranci, ki je poslabšala šolsko klimo,
povečala stopnje neprimernega vedenja, osipnikov in celo sodnih kazen-
skih obravnav, ki kot cevovod vodijo od šole proti zaporu, lahko nudi-
jo tudi restorativni pristopi, strogi retributivni ukrepi pa naj bodo upora-
bljeni samo v najtežjih primerih, a še takrat moramo pozornost usmeriti
k potrebam vseh vključenih, tudi storilcev (Skiba et al., 2008). Še bolj po-
menljivo je oblikovanje Priročnika o programih restorativne pravičnosti,
ki ga je oblikovala Agencija Združenih narodov za droge in kriminal, v
katerem je med drugim zapisano, da so restorativni programi pravično-
sti utemeljeni na prepričanju, da morajo biti vse stranke v sporu vključe-
ne v reševanje konflikta in iskanje pravičnega povračila nastalih škodlji-
vih posledic dejanj. Ti programi naj bi »spodbujali miroljubno reševanje
konfliktov, promovirali strpnost in inkluzivnost, gradili spoštovanje do
različnosti in promovirali odgovorne skupnostne prakse« (Handbook on
Restorative Justice Programmes, 2006: str. 5). Nenazadnje velja omeniti,
da se v Priporočilih o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta
osnovne šole (2008), ki jih je sprejelo Ministrstvo za šolstvo in šport, v po-
glavju o svetovanju in sporazumnem reševanju medsebojnih problemov in
sporov pojavljata dva najbolj razširjena restorativna postopka – mediacija
in restitucija. Oba ukrepa pogosto najdemo v vzgojnih načrtih osnovnih
14
