Page 15 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 15
r. kroflič ■ koncepti odzivanja na nasilje ...
pa »ujel val. Razumel je frustracije, ki izhajajo iz strahu pred kriminalom.«
Manning (2007: str. 327) pa dodaja, da je spektakel »scena, ki jo moramo gle-
dati, čutiti in slaviti, namesto da bi jo razumeli … Ta estetska politika ustvari
moralno igro, kasneje orkestrirano z županom Guilianijem, v kateri sta dobro
in zlo jasno razločena, zlu nasprotujemo, se z njim soočamo in ga preganja-
mo, ‚dobro‘ pa zmaguje.« Ko so torej mediji po streljanju v šoli Columbine
in dodatno po napadu 11. septembra na Svetovni trgovinski center napihnili
zgodbe ogroženosti, se je strah pred nasiljem le še stopnjeval, hkrati z njim pa
je šlo lažje sprejemanje ekscesnega nadzora in kaznovanja tudi za ceno zmanj-
ševanja temeljnih človekovih pravic in utišanja zahteve po legitimiranju ka-
znovalnih politik.
Giroux pa ob teh skrbno načrtovanih kulturnih spremembah izpo-
stavi še eno, ki se neposredno dotika šolske politike: »Po streljanjih v sre-
dnji šoli Columbine in Virginia Tech so otroci večinoma opredeljeni skozi
svet pobesnelih medijskih spektaklov, ki jih poganjajo senzacionalistič-
ne pripovedi in panika zaradi ogrožajočih mladostnikov. Namesto, da bi
bili prikazani kot žrtve ‚krize moškosti in moškega besa, kulture nenad-
zorovanega dostopa do orožja in medijev, ki projektirajo normativne po-
dobe nasilne moškosti in iz morilcev ustvarjajo zvezdnike‘ (Montgomery
in Chester, 2009), so mladostniki predstavljeni kot psihološko vznemir-
jeni, potencialno brezobzirni morilci (zlasti mladi vojni veterani), skupin-
ski posiljevalci (lažno obdolženi igralci lacrossa na Univerzi Duke), šol-
ski strelci in desenzibilizirani domači teroristi.« (Giroux, 2009: str. 91)
Obče prisotno »podobo ranljivega otroka« (Dahlberg, Moss in Pence,
2007), ki ga lahko ustrezno vzgojimo samo ob strokovni podpori (Furedi,
2001), torej v devetdesetih letih dvajsetega stoletja začne izpodrivati po-
doba »nevarnega mladostnika – potencialnega terorista«, katerega divje
narave nismo dovolj zgodaj ukrotili s strogo disciplino, ki temelji na gro-
žnji z izključevanjem (»trije udarci in si izključen«). Zgoraj prikazane iz-
peljave v celoti podpira tudi leta 2007 objavljena študija Philipa Zimbarda
Luciferjev efekt. Razumeti, kako se dobri ljudje spremenijo v slabe, ki je
nekakšna metaanaliza preteklih socialnopsiholoških eksperimentov
(Milgrama, Ascha, Zimbarda itn.) in sodobnih represivnih praks (zapo-
ra v Guantanamu). V njej avtor izpostavi tri povezane dejavnike, ki vpli-
vajo na človekovo vedenje: dispozicijskega (»slabo jabolko«), situacijske-
ga (»sod smodnika«, bad barrel) in sistemske strukture moči (ustvarjalci
soda smodnika, barrel-makers). Zaščitniki sistema običajno radi pripiše-
jo vso krivdo dispozicijskim lastnostim prestopnikov, in to ne samo v pe-
noloških institucijah, ampak tudi šolah (Morrison, 2014: str. 124). Takšna
težnja k označevanju potencialnih nasilnežev kot slabih jabolk (ali stro-
kovno rečeno: mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami) je
13
pa »ujel val. Razumel je frustracije, ki izhajajo iz strahu pred kriminalom.«
Manning (2007: str. 327) pa dodaja, da je spektakel »scena, ki jo moramo gle-
dati, čutiti in slaviti, namesto da bi jo razumeli … Ta estetska politika ustvari
moralno igro, kasneje orkestrirano z županom Guilianijem, v kateri sta dobro
in zlo jasno razločena, zlu nasprotujemo, se z njim soočamo in ga preganja-
mo, ‚dobro‘ pa zmaguje.« Ko so torej mediji po streljanju v šoli Columbine
in dodatno po napadu 11. septembra na Svetovni trgovinski center napihnili
zgodbe ogroženosti, se je strah pred nasiljem le še stopnjeval, hkrati z njim pa
je šlo lažje sprejemanje ekscesnega nadzora in kaznovanja tudi za ceno zmanj-
ševanja temeljnih človekovih pravic in utišanja zahteve po legitimiranju ka-
znovalnih politik.
Giroux pa ob teh skrbno načrtovanih kulturnih spremembah izpo-
stavi še eno, ki se neposredno dotika šolske politike: »Po streljanjih v sre-
dnji šoli Columbine in Virginia Tech so otroci večinoma opredeljeni skozi
svet pobesnelih medijskih spektaklov, ki jih poganjajo senzacionalistič-
ne pripovedi in panika zaradi ogrožajočih mladostnikov. Namesto, da bi
bili prikazani kot žrtve ‚krize moškosti in moškega besa, kulture nenad-
zorovanega dostopa do orožja in medijev, ki projektirajo normativne po-
dobe nasilne moškosti in iz morilcev ustvarjajo zvezdnike‘ (Montgomery
in Chester, 2009), so mladostniki predstavljeni kot psihološko vznemir-
jeni, potencialno brezobzirni morilci (zlasti mladi vojni veterani), skupin-
ski posiljevalci (lažno obdolženi igralci lacrossa na Univerzi Duke), šol-
ski strelci in desenzibilizirani domači teroristi.« (Giroux, 2009: str. 91)
Obče prisotno »podobo ranljivega otroka« (Dahlberg, Moss in Pence,
2007), ki ga lahko ustrezno vzgojimo samo ob strokovni podpori (Furedi,
2001), torej v devetdesetih letih dvajsetega stoletja začne izpodrivati po-
doba »nevarnega mladostnika – potencialnega terorista«, katerega divje
narave nismo dovolj zgodaj ukrotili s strogo disciplino, ki temelji na gro-
žnji z izključevanjem (»trije udarci in si izključen«). Zgoraj prikazane iz-
peljave v celoti podpira tudi leta 2007 objavljena študija Philipa Zimbarda
Luciferjev efekt. Razumeti, kako se dobri ljudje spremenijo v slabe, ki je
nekakšna metaanaliza preteklih socialnopsiholoških eksperimentov
(Milgrama, Ascha, Zimbarda itn.) in sodobnih represivnih praks (zapo-
ra v Guantanamu). V njej avtor izpostavi tri povezane dejavnike, ki vpli-
vajo na človekovo vedenje: dispozicijskega (»slabo jabolko«), situacijske-
ga (»sod smodnika«, bad barrel) in sistemske strukture moči (ustvarjalci
soda smodnika, barrel-makers). Zaščitniki sistema običajno radi pripiše-
jo vso krivdo dispozicijskim lastnostim prestopnikov, in to ne samo v pe-
noloških institucijah, ampak tudi šolah (Morrison, 2014: str. 124). Takšna
težnja k označevanju potencialnih nasilnežev kot slabih jabolk (ali stro-
kovno rečeno: mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami) je
13
