Page 14 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 14
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
popularna tudi kritika permisivne, »otrokocentrične« vzgoje (Jeznik,
Kroflič in Štirn-Janota, 2017), torej ni naključje, da se je podoben trend
disciplinskih postopkov začel uveljavljati tudi v pedagogiki.
Teoretska kritika utilitaristično utemeljene tretmajske politike pre-
vzgoje je poleg neučinkovitosti permisivne prevzgoje izpostavila še tezo,
da je retributivna teorija kaznovanja z načeloma neizpodbitno dokazane
kršitve zakona ter sorazmernosti resnosti kaznivega dejanja in višine sank-
cije izpostavila edino načelno etično utemeljitev kaznovanja, medtem ko
utilitarizem s pozornostjo, usmerjeno v koristnost učinka sankcije, zlahka
zagovarja etično neupravičeno »eksemplarno« kaznovanje, če le-to obe-
ta zaželene učinke, to je zmanjšanje števila prekrškov (Kodelja, 2010). A
vsaj od vzpostavitve restorativne pravičnosti v sedemdesetih letih dvajse-
tega stoletja in postopnega uvajanja restorativnih praks v pravosodni in
šolski sistem teoretska kontroverza med retribucijo in utiliratizmom, ter
med avtoritativnim in permisivnim disciplinskim pristopom v pedagogi-
ki, dobi tekmeca v konsistentno oblikovani restorativni teoriji legitimira-
nja sankcij in naboru vzgojnih ter disciplinskih praks (mediacije, restitu-
cije itn.), s katerimi lahko pomembno dopolnimo dosedanje prevladujoče
metode preprečevanje nasilja. Gre za sankcioniranje prekrškov in šolske
svetovalne dejavnosti.
Glavne razloge za vzpon in širjenje politike ničelne tolerance v za-
hodnem svetu pa kritični teoretiki pripisujejo politično-ekonomskim in
kulturnim spremembam v ZDA in Evropi. Na prvem mestu je zagoto-
vo vzpon »biopolitike neoliberalizma« (Giroux, 2009) in konservativnih
politik s kultom osebne odgovornosti in privatizacijo družbenih proble-
mov. Če so zagovorniki tretmajskih pristopov izpostavljali številne oseb-
ne in družbene determinante, ki ljudi silijo v odklonsko vedenje, s tera-
pevtskimi in družbenimi spremembami pa lahko zajezimo okoliščine,
ki posameznika ali marginalizirano skupino spodbujajo k nasilnim deja-
njem, neoliberalizem zanika kakršnokoli odgovornost družbe in »naredi
bolj družbeno sprejemljivo prelaganje krivde za njihove probleme na rev-
ne, brezdomce, nezavarovane, brezposelne in druge prikrajšane posame-
znike in skupine ter hkrati poveže državo prostega trga s kaznovalnim re-
žimom«. (Prav tam: str. 2–3)
Drugi kulturni fenomen, ki podpira nesorazmerno avtoritarno ka-
znovanje vsakršnega odklonskega vedênja, je sistematično ustvarjanje kul-
ture strahu (Giroux, 2009; Newburn in Jones, 2007) in posledično splo-
šne sprejemljivosti spektakla odločnega kaznovanja (Manning, 2007), ki
sem ga izpostavil že ob teoriji razbitih oken. Newburn in Jones (2007: str.
235) tako zapišeta, da na primer Guiliani ob uvajanju politike ničelne tole-
rance na Manhattnu sicer ni razumel, kako izboljšati kakovost življenja, je
12
popularna tudi kritika permisivne, »otrokocentrične« vzgoje (Jeznik,
Kroflič in Štirn-Janota, 2017), torej ni naključje, da se je podoben trend
disciplinskih postopkov začel uveljavljati tudi v pedagogiki.
Teoretska kritika utilitaristično utemeljene tretmajske politike pre-
vzgoje je poleg neučinkovitosti permisivne prevzgoje izpostavila še tezo,
da je retributivna teorija kaznovanja z načeloma neizpodbitno dokazane
kršitve zakona ter sorazmernosti resnosti kaznivega dejanja in višine sank-
cije izpostavila edino načelno etično utemeljitev kaznovanja, medtem ko
utilitarizem s pozornostjo, usmerjeno v koristnost učinka sankcije, zlahka
zagovarja etično neupravičeno »eksemplarno« kaznovanje, če le-to obe-
ta zaželene učinke, to je zmanjšanje števila prekrškov (Kodelja, 2010). A
vsaj od vzpostavitve restorativne pravičnosti v sedemdesetih letih dvajse-
tega stoletja in postopnega uvajanja restorativnih praks v pravosodni in
šolski sistem teoretska kontroverza med retribucijo in utiliratizmom, ter
med avtoritativnim in permisivnim disciplinskim pristopom v pedagogi-
ki, dobi tekmeca v konsistentno oblikovani restorativni teoriji legitimira-
nja sankcij in naboru vzgojnih ter disciplinskih praks (mediacije, restitu-
cije itn.), s katerimi lahko pomembno dopolnimo dosedanje prevladujoče
metode preprečevanje nasilja. Gre za sankcioniranje prekrškov in šolske
svetovalne dejavnosti.
Glavne razloge za vzpon in širjenje politike ničelne tolerance v za-
hodnem svetu pa kritični teoretiki pripisujejo politično-ekonomskim in
kulturnim spremembam v ZDA in Evropi. Na prvem mestu je zagoto-
vo vzpon »biopolitike neoliberalizma« (Giroux, 2009) in konservativnih
politik s kultom osebne odgovornosti in privatizacijo družbenih proble-
mov. Če so zagovorniki tretmajskih pristopov izpostavljali številne oseb-
ne in družbene determinante, ki ljudi silijo v odklonsko vedenje, s tera-
pevtskimi in družbenimi spremembami pa lahko zajezimo okoliščine,
ki posameznika ali marginalizirano skupino spodbujajo k nasilnim deja-
njem, neoliberalizem zanika kakršnokoli odgovornost družbe in »naredi
bolj družbeno sprejemljivo prelaganje krivde za njihove probleme na rev-
ne, brezdomce, nezavarovane, brezposelne in druge prikrajšane posame-
znike in skupine ter hkrati poveže državo prostega trga s kaznovalnim re-
žimom«. (Prav tam: str. 2–3)
Drugi kulturni fenomen, ki podpira nesorazmerno avtoritarno ka-
znovanje vsakršnega odklonskega vedênja, je sistematično ustvarjanje kul-
ture strahu (Giroux, 2009; Newburn in Jones, 2007) in posledično splo-
šne sprejemljivosti spektakla odločnega kaznovanja (Manning, 2007), ki
sem ga izpostavil že ob teoriji razbitih oken. Newburn in Jones (2007: str.
235) tako zapišeta, da na primer Guiliani ob uvajanju politike ničelne tole-
rance na Manhattnu sicer ni razumel, kako izboljšati kakovost življenja, je
12
