Page 13 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 13
r. kroflič ■ koncepti odzivanja na nasilje ...
v vzdrževanje reda, dostojnega vedenja in skrbi za okolje, ki večinskemu
prebivalstvu vliva občutek varnosti (Wilson in Kelling, 1982). Wilson in
Kelling sta utemeljitev svoje vizije našla v socialno-psihološkem eksperi-
mentu Zimbarda iz poznih šestdesetih let, ki je dokazoval, da se krimi-
nal v neurejenem okolju (»razbita okna«) pojavi hitreje kot v urejenem
okolju: zapuščen avto bodo lokalni prebivalci hitreje izropali v neureje-
nem kot v urejenem okolju, avto z razbitim steklom pa bo hitro izropan
tudi v urejenem okolju (prav tam). Če torej »eno razbito okno«, ki v bese-
dilu Wilsona in Kellinga simbolizira postopače, brezdomce, prostitutke,
pa tudi glasne mladostnike in z grafiti porisane zgradbe, vodi k spodbu-
janju resnejših kriminalnih odklonov, bi z zaščito »moralnega reda« po
meri dostojnega prebivalstva, torej z doslednim preprečevanjem in stro-
gim sankcioniranjem nedostojnega vedênja, lahko preprečili razraščanje
kriminala (prav tam).
Opisano policijsko strategijo je v devetdesetih letih dvajsetega stole-
tja uveljavil Guiliani v elitnem predelu Manhattna v New Yorku, po spre-
jetju odloka o preprečevanju vnosa orožja in nevarnih predmetov v šole pa
se je začela širiti po ameriških šolah v obliki strogega nadzora in nesoraz-
mernega kaznovanja manjših prekrškov z namenom, da se preprečijo hujše
oblike nasilja (Skiba, 2000). Utilitarna logika preprečevanja možnega na-
silja je prevladala nad strogim in doslednim, a vendar sorazmernim retri-
butivnim sankcioniranjem prekrškov. Geslo »trije udarci in si izključen«
(three strikes and you are out) (Giroux, 2009) je privedlo da množičnega iz-
ključevanja učencev in dijakov latino- ter afroameriškega porekla na pod-
lagi nepravičnih disciplinskih praks, nezdružljivih z (re)distributivno teo-
rijo pravičnosti (prav tam; Skiba, 2000). Čeprav sta že Wilson in Kelling
(1982) svarila pred nevarnostmi zlorabe policijskih pooblastil, ko se njiho-
vo delo od odzivanja na kriminalno vedênje preusmeri v zaščito moralne-
ga reda, so analize praks ničelne tolerance tako v lokalnih politikah kot
pri vodenju šol pokazale, da prevlada utilitarnih kaznovalnih načel vodi k
neupravičenim pritiskom na moteče posameznike, ki jih družba, zasnova-
na na kulturi strahu (Giroux, 2009; Newburn in Jones, 2007) in spekta-
kelskosti odločnega kaznovanja (Manning, 2007), zlahka tolerira po zdra-
vorazumskem načelu manjšega zla.
Razširjenost politike strogega odzivanja na vsakršno kršitev druž-
benih pravil se je v kriminologiji in penologiji sedemdesetih let uveljavi-
la na podlagi še ene sporne teoretske predpostavke, to je na kritiki permi-
sivne tretmajske politike »kaznovanja«, zlom katere naj bi zaznamoval
upor kaznjencev v zloglasnem zaporu Attica (Petrovec, 1998), in to kljub
temu, da je šlo za enega od zaporov z najbolj represivno, torej »netretmaj-
sko« obravnavo najhujših zločincev. Ker je v istem času postala močno
11
v vzdrževanje reda, dostojnega vedenja in skrbi za okolje, ki večinskemu
prebivalstvu vliva občutek varnosti (Wilson in Kelling, 1982). Wilson in
Kelling sta utemeljitev svoje vizije našla v socialno-psihološkem eksperi-
mentu Zimbarda iz poznih šestdesetih let, ki je dokazoval, da se krimi-
nal v neurejenem okolju (»razbita okna«) pojavi hitreje kot v urejenem
okolju: zapuščen avto bodo lokalni prebivalci hitreje izropali v neureje-
nem kot v urejenem okolju, avto z razbitim steklom pa bo hitro izropan
tudi v urejenem okolju (prav tam). Če torej »eno razbito okno«, ki v bese-
dilu Wilsona in Kellinga simbolizira postopače, brezdomce, prostitutke,
pa tudi glasne mladostnike in z grafiti porisane zgradbe, vodi k spodbu-
janju resnejših kriminalnih odklonov, bi z zaščito »moralnega reda« po
meri dostojnega prebivalstva, torej z doslednim preprečevanjem in stro-
gim sankcioniranjem nedostojnega vedênja, lahko preprečili razraščanje
kriminala (prav tam).
Opisano policijsko strategijo je v devetdesetih letih dvajsetega stole-
tja uveljavil Guiliani v elitnem predelu Manhattna v New Yorku, po spre-
jetju odloka o preprečevanju vnosa orožja in nevarnih predmetov v šole pa
se je začela širiti po ameriških šolah v obliki strogega nadzora in nesoraz-
mernega kaznovanja manjših prekrškov z namenom, da se preprečijo hujše
oblike nasilja (Skiba, 2000). Utilitarna logika preprečevanja možnega na-
silja je prevladala nad strogim in doslednim, a vendar sorazmernim retri-
butivnim sankcioniranjem prekrškov. Geslo »trije udarci in si izključen«
(three strikes and you are out) (Giroux, 2009) je privedlo da množičnega iz-
ključevanja učencev in dijakov latino- ter afroameriškega porekla na pod-
lagi nepravičnih disciplinskih praks, nezdružljivih z (re)distributivno teo-
rijo pravičnosti (prav tam; Skiba, 2000). Čeprav sta že Wilson in Kelling
(1982) svarila pred nevarnostmi zlorabe policijskih pooblastil, ko se njiho-
vo delo od odzivanja na kriminalno vedênje preusmeri v zaščito moralne-
ga reda, so analize praks ničelne tolerance tako v lokalnih politikah kot
pri vodenju šol pokazale, da prevlada utilitarnih kaznovalnih načel vodi k
neupravičenim pritiskom na moteče posameznike, ki jih družba, zasnova-
na na kulturi strahu (Giroux, 2009; Newburn in Jones, 2007) in spekta-
kelskosti odločnega kaznovanja (Manning, 2007), zlahka tolerira po zdra-
vorazumskem načelu manjšega zla.
Razširjenost politike strogega odzivanja na vsakršno kršitev druž-
benih pravil se je v kriminologiji in penologiji sedemdesetih let uveljavi-
la na podlagi še ene sporne teoretske predpostavke, to je na kritiki permi-
sivne tretmajske politike »kaznovanja«, zlom katere naj bi zaznamoval
upor kaznjencev v zloglasnem zaporu Attica (Petrovec, 1998), in to kljub
temu, da je šlo za enega od zaporov z najbolj represivno, torej »netretmaj-
sko« obravnavo najhujših zločincev. Ker je v istem času postala močno
11
