Page 12 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 12
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
nedopustno in vredno resne kazenske obravnave, s tem izkazuje svojo ko-
lektivno pripravljenost za obrambo norm nenasilja, ki so tudi zdravora-
zumsko sprejete kot obče veljavne. Zato ni naključje, da bomo v družbe-
nih sredinah, ki so vsaj načelno zavezane spoštovanju temeljnih človekovih
pravic, naleteli na obrambo tega gesla kot popolnoma nevprašljivega. O
tem na primer priča razprava, ki sta jo sprožili Komisija Državnega sve-
ta za državno ureditev in Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost,
šolstvo in šport ob obravnavi letnega poročila varuha človekovih pravic
Republike Slovenije za leto 2007, v kateri so se državni svetniki »zavzeli
/…/ za krepitev spoštovanja, moralne in etične avtoritete Varuha človeko-
vih pravic in soglašali v prizadevanju do ničelne tolerance do nasilja« (Za
ničelno toleranco do nasilja, 2008).
A teoretska analiza politike ničelne tolerance do nasilja, ki se je v
ZDA začela pojavljati v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, dokončno
pa se je uveljavila v devetdesetih letih in postopno prodirala tudi v Evropo
(glej Kodelja, 2010; Kroflič, 2008; Sardoč in Prebilič, 2015; Wacquant,
2008), pokaže precej drugačno sliko. Z vidika kriminoloških in peno-
loških teorij politika in prakse ničelne tolerance predstavljajo »kolaž /
teoretsko nezdružljivih, op. R. K./ pristopov k družbenemu nadzoru.
Opišemo jih lahko kot ‚retributivne‘ v smislu, da kazen predstavlja ‚pra-
vično povračilo‘ ( just desert) – moralno logično posledico nemoralnega
ali kriminalnega dejanja; kot ‚utilitarne‘ v smislu, da je namen kaznova-
nja zmanjšanje pojavov kršitev družbenih norm; in kot ‚rehabilitacijske‘ v
smislu, da se bodo študenti, ki niso bili dokončno izključeni iz šole, vanjo
vrnili bolj previdni in ubogljivi. Poleg tega ničelna toleranca ponuja dose-
ganje teh ciljev na učinkovit (ali ‚birokratski‘) in pravno urejen (ali ‚legali-
stični‘) način.« (Shouse, 2005: 312)
Da so opisane dimenzije ničelne tolerance konceptualno nezdru-
žljive, opozarjajo številni domači in tuji avtorji (glej na primer Kodelja,
2010; Sarodoč in Prebilič, 2015; Shouse, 2005; Skiba, 2010 idr.). Najprej
velja omeniti načelno kritiko »netolerance do nasilja« kot humanistične-
ga ideala. Ker je vsaka kazen zavestno prizadejanje bolečine, ničelna tole-
ranca pa je oblika netolerance, morata biti posebej občutljivo in natančno
etično utemeljeni. Do vzpostavitve upravičene meje tolerance (do netole-
rantnega) ter pravične kazni pa etične teorije ne ponujajo enoznačnih od-
govorov (Kodelja, 2010).
Mnogo bolj izdelano je teoretsko stališče do nezdružljivosti ka-
zni kot pravičnega povračila v kontekstu retributivne teorije in »načr-
tne arbitrarnosti« kaznovanja v utilitarizmu, še posebej tako imenovane
»teorije razbitih oken« (Sardoč in Prebilič, 2015). Slednja se je uveljavi-
la kot vizija policijske prakse, ki se od preganjanja kriminala preusmeri
10
nedopustno in vredno resne kazenske obravnave, s tem izkazuje svojo ko-
lektivno pripravljenost za obrambo norm nenasilja, ki so tudi zdravora-
zumsko sprejete kot obče veljavne. Zato ni naključje, da bomo v družbe-
nih sredinah, ki so vsaj načelno zavezane spoštovanju temeljnih človekovih
pravic, naleteli na obrambo tega gesla kot popolnoma nevprašljivega. O
tem na primer priča razprava, ki sta jo sprožili Komisija Državnega sve-
ta za državno ureditev in Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost,
šolstvo in šport ob obravnavi letnega poročila varuha človekovih pravic
Republike Slovenije za leto 2007, v kateri so se državni svetniki »zavzeli
/…/ za krepitev spoštovanja, moralne in etične avtoritete Varuha človeko-
vih pravic in soglašali v prizadevanju do ničelne tolerance do nasilja« (Za
ničelno toleranco do nasilja, 2008).
A teoretska analiza politike ničelne tolerance do nasilja, ki se je v
ZDA začela pojavljati v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, dokončno
pa se je uveljavila v devetdesetih letih in postopno prodirala tudi v Evropo
(glej Kodelja, 2010; Kroflič, 2008; Sardoč in Prebilič, 2015; Wacquant,
2008), pokaže precej drugačno sliko. Z vidika kriminoloških in peno-
loških teorij politika in prakse ničelne tolerance predstavljajo »kolaž /
teoretsko nezdružljivih, op. R. K./ pristopov k družbenemu nadzoru.
Opišemo jih lahko kot ‚retributivne‘ v smislu, da kazen predstavlja ‚pra-
vično povračilo‘ ( just desert) – moralno logično posledico nemoralnega
ali kriminalnega dejanja; kot ‚utilitarne‘ v smislu, da je namen kaznova-
nja zmanjšanje pojavov kršitev družbenih norm; in kot ‚rehabilitacijske‘ v
smislu, da se bodo študenti, ki niso bili dokončno izključeni iz šole, vanjo
vrnili bolj previdni in ubogljivi. Poleg tega ničelna toleranca ponuja dose-
ganje teh ciljev na učinkovit (ali ‚birokratski‘) in pravno urejen (ali ‚legali-
stični‘) način.« (Shouse, 2005: 312)
Da so opisane dimenzije ničelne tolerance konceptualno nezdru-
žljive, opozarjajo številni domači in tuji avtorji (glej na primer Kodelja,
2010; Sarodoč in Prebilič, 2015; Shouse, 2005; Skiba, 2010 idr.). Najprej
velja omeniti načelno kritiko »netolerance do nasilja« kot humanistične-
ga ideala. Ker je vsaka kazen zavestno prizadejanje bolečine, ničelna tole-
ranca pa je oblika netolerance, morata biti posebej občutljivo in natančno
etično utemeljeni. Do vzpostavitve upravičene meje tolerance (do netole-
rantnega) ter pravične kazni pa etične teorije ne ponujajo enoznačnih od-
govorov (Kodelja, 2010).
Mnogo bolj izdelano je teoretsko stališče do nezdružljivosti ka-
zni kot pravičnega povračila v kontekstu retributivne teorije in »načr-
tne arbitrarnosti« kaznovanja v utilitarizmu, še posebej tako imenovane
»teorije razbitih oken« (Sardoč in Prebilič, 2015). Slednja se je uveljavi-
la kot vizija policijske prakse, ki se od preganjanja kriminala preusmeri
10
