Page 11 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić

Koncepti odzivanja na nasilje
med ničelno toleranco in restorativnostjo

Robi Kroflič

Nasilje kot oblika proaktivne agresivnosti, za katero je značilno na-
merno uveljavljanje nesorazmerja moči med nasilnežem in žrtvi-
jo (Olweus, 1995: 11–12), velja za obliko ravnanja, ki ga za nedopu-
stno označujejo vse etične teorije oziroma moralni nauki. Zato se tudi v
pedagoškem kontekstu pojavlja označevanje nasilja kot nedopustne obli-
ke vedenja ne glede na pedagoško teorijo ali kulturni kontekst. Geslo »ni-
čelna toleranca do nasilja« se torej kaže kot splošno sprejeta norma ozi-
roma kot humanistična osnova politike ničelne tolerance. Shouse (2005:
312) zapiše, da ničelna toleranca »postane izraz humanističnih idealov s
tem, da je razumljena kot sredstvo za zaščito članov šolske skupnosti pred
resnimi zdravstvenimi in varnostnimi grožnjami”. Kako se odzvati na na-
silno vedenje, da bi preprečili njegovo nadaljnje pojavljanje, in kaj storiti,
da se nasilje sploh ne bi pojavilo v vzgojnem okolju, pa ostaja predmet šte-
vilnih razprav.

Kaj nam sporoča politika ničelne tolerance do nasilja?

Če sem geslo »ničelna tolerance do nasilja« opredelil kot splošno spreje-
to etično normo ne glede na teoretski in kulturni kontekst, znotraj politi-
ke ničelne tolerance naslavlja simbolno oziroma ekspresivno vlogo kazno-
vanja s tem, da »posreduje pomembna družbena sporočila in zagotavlja
močan občutek družbene kohezivnosti in kolektivnega zavedanja« (prav
tam: 311). Enostavno povedano: politika, ki vsako vrsto nasilja označi za

1 Članek Koncepti odzivanja na nasilje med ničelno toleranco in restorativnostjo je nastal v okviru
raziskovalnega programa št. P5–0174 Pedagoško-andragoške raziskave – Učenje in izobraževan-
je za kakovostno življenje v skupnosti, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost
Republike Slovenije.
9