Page 123 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 123
d. jontes in t. oblak črnič ■ digitalno nasilje v perspektivi medijskih študij ...
Rezultati lahko tako pripomorejo k celovitejšemu razumevanju obravna-
vanih fenomenov in nudijo dobro podlago tudi za oblikovanje potencial-
nih strategij, ki bi vodile v učinkovito ozaveščanje, kritično refleksijo in
poznavanje sodobnih oblik nasilnega vedenja na spletu.
Kontekstualni dejavniki spletnih tveganj
Skrb za varno udejstvovanje internetnih uporabnikov in uporabnic na
spletu postaja v slovenskem (medijskem) prostoru ena izmed pomemb-
nejših tem, povezanih z internetom, vendar pa tovrstne razprave pogo-
sto izhajajo iz problematičnih predpostavk. Ena takšnih je, da je življenje
online v marsičem radikalno drugačno od življenja offline. Še več, okolje
online pogosto ne velja le za drugačno, ampak tudi za precej nevarnejšo.
Kot opaža Finkelhor (2014: 655), se je utrdilo (problematično) prepriča-
nje, da digitalna okolja »povečujejo deviantnost« v primerjavi z »real-
nim« življenjem ter da težave in nasilne izkušnje mladih v digitalnih oko-
ljih spodbujajo ta okolja sama s svojo specifično dinamiko. Po njegovem za
takšne trditve ni empiričnih dokazov, zato oblikuje nasprotne hipoteze:
a) da niso digitalna okolja nič bolj nevarna in morda manj nevarna kot
druga offline okolja, ki jih naseljujo mladi;
b) da problemi, ki se tam dogajajo, niso unikatni, ampak prej podalj-
šek družbenih interakcij ali problemov, povezanih z medijsko potro-
šnjo, do katerih prihaja v celotnem medijskem okolju in jih je najbolj
obravnavati holistično namesto kot specifične za digitalno okolje in
c) da ustrezen odziv ne bi smel biti specializirano izobraževanje o var-
nosti na internetu, ampak bolj generično izobraževanje o življenj-
skih veščinah, družbeni interakciji, čustveni inteligenci in medijski
pismenosti. (Finkelhor, 2014: 655)
Tehnologija in družbeni problemi so po njegovem mnenju povezani
na zapletene načine in sama možnost ojačanja problemov še ne pomeni, da
internet povečuje deviantnost. Po njegovem mnenju je premalo naslovlje-
no vprašanje, v kolikšni meri so stopnje deviantnega obnašanja na interne-
tu primerljive z offline okolji, saj večina problemov, ki se dogajajo v tehno-
loških okoljih, ni značilnih samo za ta okolja (Finkelhor, 2014: 656–657).
Tudi Folessø (2015) problematizira prevladujoče konceptualizacije
mladih kot ogroženih in zagovarja tako alternativni pristop kot alternativ-
no terminologijo, pri čemer sicer ne predlaga enotne rešitve, vendar izpo-
stavlja pomen alternativnega besednjaka za razumevanje (spletne) ogrože-
nosti mladih. Dmitrow-Devold (2017: 190–191) na drugi strani poudarja,
da so razprave o digitalnih kompetencah pogosto abstraktne in izpostavlja
pomen umestitve teh razprav v socio-kulturni kontekst in izkušnje. Tudi v
121
Rezultati lahko tako pripomorejo k celovitejšemu razumevanju obravna-
vanih fenomenov in nudijo dobro podlago tudi za oblikovanje potencial-
nih strategij, ki bi vodile v učinkovito ozaveščanje, kritično refleksijo in
poznavanje sodobnih oblik nasilnega vedenja na spletu.
Kontekstualni dejavniki spletnih tveganj
Skrb za varno udejstvovanje internetnih uporabnikov in uporabnic na
spletu postaja v slovenskem (medijskem) prostoru ena izmed pomemb-
nejših tem, povezanih z internetom, vendar pa tovrstne razprave pogo-
sto izhajajo iz problematičnih predpostavk. Ena takšnih je, da je življenje
online v marsičem radikalno drugačno od življenja offline. Še več, okolje
online pogosto ne velja le za drugačno, ampak tudi za precej nevarnejšo.
Kot opaža Finkelhor (2014: 655), se je utrdilo (problematično) prepriča-
nje, da digitalna okolja »povečujejo deviantnost« v primerjavi z »real-
nim« življenjem ter da težave in nasilne izkušnje mladih v digitalnih oko-
ljih spodbujajo ta okolja sama s svojo specifično dinamiko. Po njegovem za
takšne trditve ni empiričnih dokazov, zato oblikuje nasprotne hipoteze:
a) da niso digitalna okolja nič bolj nevarna in morda manj nevarna kot
druga offline okolja, ki jih naseljujo mladi;
b) da problemi, ki se tam dogajajo, niso unikatni, ampak prej podalj-
šek družbenih interakcij ali problemov, povezanih z medijsko potro-
šnjo, do katerih prihaja v celotnem medijskem okolju in jih je najbolj
obravnavati holistično namesto kot specifične za digitalno okolje in
c) da ustrezen odziv ne bi smel biti specializirano izobraževanje o var-
nosti na internetu, ampak bolj generično izobraževanje o življenj-
skih veščinah, družbeni interakciji, čustveni inteligenci in medijski
pismenosti. (Finkelhor, 2014: 655)
Tehnologija in družbeni problemi so po njegovem mnenju povezani
na zapletene načine in sama možnost ojačanja problemov še ne pomeni, da
internet povečuje deviantnost. Po njegovem mnenju je premalo naslovlje-
no vprašanje, v kolikšni meri so stopnje deviantnega obnašanja na interne-
tu primerljive z offline okolji, saj večina problemov, ki se dogajajo v tehno-
loških okoljih, ni značilnih samo za ta okolja (Finkelhor, 2014: 656–657).
Tudi Folessø (2015) problematizira prevladujoče konceptualizacije
mladih kot ogroženih in zagovarja tako alternativni pristop kot alternativ-
no terminologijo, pri čemer sicer ne predlaga enotne rešitve, vendar izpo-
stavlja pomen alternativnega besednjaka za razumevanje (spletne) ogrože-
nosti mladih. Dmitrow-Devold (2017: 190–191) na drugi strani poudarja,
da so razprave o digitalnih kompetencah pogosto abstraktne in izpostavlja
pomen umestitve teh razprav v socio-kulturni kontekst in izkušnje. Tudi v
121
