Page 122 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 122
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Članek se osredotoča na koncept spletnega nadlegovanja (cyberbul-
lying), ki pa ga ravno zaradi prepogoste redukcije na individualno raven
deloma tudi problematiziramo. Raziskave o spletnem nadlegovanju so
tako pri nas kot v tujini namreč pogosto umeščene v okvir o tradicional-
nem medvrstniškem nasilju, ki pa pogosto izhajajo iz psihološkega in psi-
hopatološkega pristopa (gl. npr. Pečjak 2014 za primer takšnega pristopa).
Tu pa nas bolj zanima strukturno razumevanje (spletnega) vrstniškega na-
silja, ki je prej posledica »strukturnih neenakosti na podlagi spola, etnič-
nosti in razreda, ki se prevajajo v individualno nasilje« (Hrženjak, 2011:
131).
Predpostavljamo torej, da je spletno nasilje stratificiran pojav, po-
vezan s specifičnimi slojnimi kulturami znotraj posamezne generacijske
skupine. Razširjenost obeh problemov in izkušnje z njima namreč niso
enakomerno porazdeljeni med mladimi, tako kot je odnos mladih do nji-
hovih posledic povezan s številnimi družbenimi dejavniki. Uporaba je-
zika za spletno nadlegovanje, verbalna diskriminacija in podobno niso
vsesplošni fenomen, ampak so v posameznih skupinah bolj prisotni kot
v drugih. Kar je bilo prej zasebno, je zdaj vidno in neizbrisljivo, zato pre-
vladuje vtis, da je pojav bistveno bolj razširjen in predvsem bolj nedife-
renciran. Zato je ozaveščanje mladih bistveno učinkovitejše, če izhaja iz
pomembnih razlik, ki smo jih identificirali v članku. Za celostno razu-
mevanje fenomena spletnega nasilja je zato nujno tematiziranje ozadnih
družbenih praks in kulturnih kontekstov.
Poleg tega želimo dekonstruirati tudi nekatere mite, ki so denimo
zelo prisotni v medijskem poročanju o nasilju na spletu, a še zdaleč niso
omejeni le nanj. Eden ključnih je mit o drastičnem povečevanju medvr-
stniškega nasilja na spletu v zadnjem času. Sabella, Patchin in Hinduja
(2013) pa tudi Finklehor (2014) poudarjajo, da je delež žrtev spletnega na-
silja zaradi različnih metodologij v različnih raziskavah sicer precej razli-
čen, a je v zadnjih desetih letih v podobnih razponih, čeprav je prišlo do
eksponentne rasti uporabnikov družbenih omrežij. O rasti spletnega na-
silja epidemičnih razsežnosti torej težko govorimo. Livingstone in Smith
(2014) v odmevnem pregledu raziskav s tega področja ugotavljata, da je re-
snega in ponavljajočega se spletnega nadlegovanja in nasilja še vedno manj
kot klasičnega, fizičnega medvrstniškega nasilja.
V tem kontekstu si članek zastavlja predvsem tri cilje: 1) predstaviti
rezultate izkušenj slovenske mladine s spletnimi tveganji v obliki reperto-
arja spletnih groženj, ki ga lahko prepoznamo na našem vzorcu, 2) poka-
zati, kako so izkušnje s spletnimi tveganji in grožnjami povezane z digi-
talnimi kompetencami in digitalno kulturo nasploh, in 3) pokazati, kako
so z njimi povezane medijske prakse in širši socio-demografski kontekst.
120
Članek se osredotoča na koncept spletnega nadlegovanja (cyberbul-
lying), ki pa ga ravno zaradi prepogoste redukcije na individualno raven
deloma tudi problematiziramo. Raziskave o spletnem nadlegovanju so
tako pri nas kot v tujini namreč pogosto umeščene v okvir o tradicional-
nem medvrstniškem nasilju, ki pa pogosto izhajajo iz psihološkega in psi-
hopatološkega pristopa (gl. npr. Pečjak 2014 za primer takšnega pristopa).
Tu pa nas bolj zanima strukturno razumevanje (spletnega) vrstniškega na-
silja, ki je prej posledica »strukturnih neenakosti na podlagi spola, etnič-
nosti in razreda, ki se prevajajo v individualno nasilje« (Hrženjak, 2011:
131).
Predpostavljamo torej, da je spletno nasilje stratificiran pojav, po-
vezan s specifičnimi slojnimi kulturami znotraj posamezne generacijske
skupine. Razširjenost obeh problemov in izkušnje z njima namreč niso
enakomerno porazdeljeni med mladimi, tako kot je odnos mladih do nji-
hovih posledic povezan s številnimi družbenimi dejavniki. Uporaba je-
zika za spletno nadlegovanje, verbalna diskriminacija in podobno niso
vsesplošni fenomen, ampak so v posameznih skupinah bolj prisotni kot
v drugih. Kar je bilo prej zasebno, je zdaj vidno in neizbrisljivo, zato pre-
vladuje vtis, da je pojav bistveno bolj razširjen in predvsem bolj nedife-
renciran. Zato je ozaveščanje mladih bistveno učinkovitejše, če izhaja iz
pomembnih razlik, ki smo jih identificirali v članku. Za celostno razu-
mevanje fenomena spletnega nasilja je zato nujno tematiziranje ozadnih
družbenih praks in kulturnih kontekstov.
Poleg tega želimo dekonstruirati tudi nekatere mite, ki so denimo
zelo prisotni v medijskem poročanju o nasilju na spletu, a še zdaleč niso
omejeni le nanj. Eden ključnih je mit o drastičnem povečevanju medvr-
stniškega nasilja na spletu v zadnjem času. Sabella, Patchin in Hinduja
(2013) pa tudi Finklehor (2014) poudarjajo, da je delež žrtev spletnega na-
silja zaradi različnih metodologij v različnih raziskavah sicer precej razli-
čen, a je v zadnjih desetih letih v podobnih razponih, čeprav je prišlo do
eksponentne rasti uporabnikov družbenih omrežij. O rasti spletnega na-
silja epidemičnih razsežnosti torej težko govorimo. Livingstone in Smith
(2014) v odmevnem pregledu raziskav s tega področja ugotavljata, da je re-
snega in ponavljajočega se spletnega nadlegovanja in nasilja še vedno manj
kot klasičnega, fizičnega medvrstniškega nasilja.
V tem kontekstu si članek zastavlja predvsem tri cilje: 1) predstaviti
rezultate izkušenj slovenske mladine s spletnimi tveganji v obliki reperto-
arja spletnih groženj, ki ga lahko prepoznamo na našem vzorcu, 2) poka-
zati, kako so izkušnje s spletnimi tveganji in grožnjami povezane z digi-
talnimi kompetencami in digitalno kulturo nasploh, in 3) pokazati, kako
so z njimi povezane medijske prakse in širši socio-demografski kontekst.
120
