Page 116 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 116
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
»vsešolskega pristopa« (International Bureau of Education) ključna na-
loga za tiste, ki so odgovorni za mlade v šolah, da bi preprečili spolno na-
dlegovanje in nasilje, saj nadlegovanje ni posamezen in osamljen dogodek,
temveč sestavni del kontinuuma nasilja in celote odnosov ter struktur
spolne neenakosti. V družbi s precejšnjo (neformalno) horizontalno spol-
no segregacijo (med poklici ter šolami oziroma izobraževalnimi progra-
mi), ki se križa še s socialno in etnično dimenzijo, v kateri se spolna nee-
nakost sicer šteje za »tako rekoč rešeno« (le nekatera posebna in manjša
vprašanja je treba razrešiti ločeno od celote), je to tema, na katero bi se mo-
rali osrediniti.
Na ravni šole pristop aktivnih opazovalcev_k lahko pripomore k for-
malizaciji postopkov, kar pomeni, da bi o ključnih vprašanjih razpravljali
vnaprej, situacije bi skrbno pretehtali in velike korake bi lahko načrtova-
li. To bi pomenilo tudi, da v krizi posamezniki ne bi ukrepali impulzivno.
Odzvalo bi se namreč več ljudi, in sicer vsak z lastno nalogo, vloge pa bi
bile jasno opredeljene in razdeljene. Nihče ne bi ostal prepuščen sam sebi,
saj bi bil sistem usklajen.
Glavni poudarek bi še naprej veljal zaščiti žrtev in ustavljanju nasi-
lja, hkrati pa bi se osredotočali na stiske zaposlenih, kadar ne vedo, kako
se odzvati. Tisti, ki sicer ne storijo ničesar, bi ravno tako morali delovati v
okviru usklajenega sistema. Tisti, ki se običajno vključijo v reševanje pro-
blemov, bi to počeli v omejenem okviru in bi bili dolgoročno zaščiteni,
najpomembnejše naloge pa bi bile opravljene že pred začetkom krize ozi-
roma primerov spolnega nadlegovanja in spolnega nasilja. S tem bi učin-
kovito zaščitili dijake_inje, zaposlene in šolo, aktivnosti bi tekle bolj glad-
ko in bi bile časovno omejene, vloge pa bi bile razdeljene in različne osebe
bi med seboj sodelovale.
Če povzamem, je spolno nadlegovanje sporen koncept, ki ga defi-
nirajo kot nesprejemljivo ravnanje spolne narave (fizično, verbalno in ne-
verbalno vsiljevanje, ki vključuje socialna omrežja), ki ga žrtev doživi kot
vsiljivo in ogrožujoče. Zajema širši spekter vsiljivih ravnanj, ki so poveza-
na z odnosi moči, spolno hierarhijo in imajo posledice za osebni razvoj
ter zdravje žrtve, zato ni mogoče vnaprej predvideti, kako bo ta ravnanja
doživela. V vsakdanjem življenju se v kontekstu družbenih, kulturnih in
medosebnih odnosov moč in dominacija uveljavljata posredno in netran-
sparentno. Otroci so socializirani v prevladujoče kategorije spola, seksu-
alnosti, kulture, narodnosti in rase. Za uspeh programov preprečevanja
spolnega nadlegovanja je ravno zaradi tega pomembno, da se v šolah razvi-
jeta pedagoško okolje in izobraževalni pristop, ki omogočata, da se odno-
si moči in strukture dominacije identificirajo, poimenujejo in problema-
tizirajo. Samo v takšnem okolju bo vednost, ki jo pridobijo dijaki_nje iz
114
»vsešolskega pristopa« (International Bureau of Education) ključna na-
loga za tiste, ki so odgovorni za mlade v šolah, da bi preprečili spolno na-
dlegovanje in nasilje, saj nadlegovanje ni posamezen in osamljen dogodek,
temveč sestavni del kontinuuma nasilja in celote odnosov ter struktur
spolne neenakosti. V družbi s precejšnjo (neformalno) horizontalno spol-
no segregacijo (med poklici ter šolami oziroma izobraževalnimi progra-
mi), ki se križa še s socialno in etnično dimenzijo, v kateri se spolna nee-
nakost sicer šteje za »tako rekoč rešeno« (le nekatera posebna in manjša
vprašanja je treba razrešiti ločeno od celote), je to tema, na katero bi se mo-
rali osrediniti.
Na ravni šole pristop aktivnih opazovalcev_k lahko pripomore k for-
malizaciji postopkov, kar pomeni, da bi o ključnih vprašanjih razpravljali
vnaprej, situacije bi skrbno pretehtali in velike korake bi lahko načrtova-
li. To bi pomenilo tudi, da v krizi posamezniki ne bi ukrepali impulzivno.
Odzvalo bi se namreč več ljudi, in sicer vsak z lastno nalogo, vloge pa bi
bile jasno opredeljene in razdeljene. Nihče ne bi ostal prepuščen sam sebi,
saj bi bil sistem usklajen.
Glavni poudarek bi še naprej veljal zaščiti žrtev in ustavljanju nasi-
lja, hkrati pa bi se osredotočali na stiske zaposlenih, kadar ne vedo, kako
se odzvati. Tisti, ki sicer ne storijo ničesar, bi ravno tako morali delovati v
okviru usklajenega sistema. Tisti, ki se običajno vključijo v reševanje pro-
blemov, bi to počeli v omejenem okviru in bi bili dolgoročno zaščiteni,
najpomembnejše naloge pa bi bile opravljene že pred začetkom krize ozi-
roma primerov spolnega nadlegovanja in spolnega nasilja. S tem bi učin-
kovito zaščitili dijake_inje, zaposlene in šolo, aktivnosti bi tekle bolj glad-
ko in bi bile časovno omejene, vloge pa bi bile razdeljene in različne osebe
bi med seboj sodelovale.
Če povzamem, je spolno nadlegovanje sporen koncept, ki ga defi-
nirajo kot nesprejemljivo ravnanje spolne narave (fizično, verbalno in ne-
verbalno vsiljevanje, ki vključuje socialna omrežja), ki ga žrtev doživi kot
vsiljivo in ogrožujoče. Zajema širši spekter vsiljivih ravnanj, ki so poveza-
na z odnosi moči, spolno hierarhijo in imajo posledice za osebni razvoj
ter zdravje žrtve, zato ni mogoče vnaprej predvideti, kako bo ta ravnanja
doživela. V vsakdanjem življenju se v kontekstu družbenih, kulturnih in
medosebnih odnosov moč in dominacija uveljavljata posredno in netran-
sparentno. Otroci so socializirani v prevladujoče kategorije spola, seksu-
alnosti, kulture, narodnosti in rase. Za uspeh programov preprečevanja
spolnega nadlegovanja je ravno zaradi tega pomembno, da se v šolah razvi-
jeta pedagoško okolje in izobraževalni pristop, ki omogočata, da se odno-
si moči in strukture dominacije identificirajo, poimenujejo in problema-
tizirajo. Samo v takšnem okolju bo vednost, ki jo pridobijo dijaki_nje iz
114
