Page 114 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 114
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
bile stopnje (ne)sprejemljivosti formulirane različno. Mladi so se lahko na
skrbno načrtovanih in vodenih delavnicah učili iz izkušenj drugih in so
dobili spodbudo, da prepoznajo pasti, ki so lastne vsakdanjim obravna-
vam spolnega nadlegovanja, češ da gre samo za šalo ali težavico, ki ni vre-
dna pozornosti.
Evalvacijska raziskava je pokazala, da kljub boljšemu poznavanju
spolnega nadlegovanja s strani dijakov_inj in zaposlenih po izvedenem
programu nihče od njih ne razume bistveno bolje kot prej, kako spol vpli-
va na spolno nadlegovanje v šoli in širši okolici.13 Poleg tega (kljub skrbne-
mu izvajanju programa in nadaljnjim aktivnostim, ki so jih sami sprožili)
še vedno mislijo, da nimajo specifičnega znanja o tem, kaj storiti v konkre-
tnih primerih spolnega nadlegovanja, in da tudi nimajo podpore. Medtem
ko so bili opolnomočeni z večjim znanjem o spolnem nadlegovanju, oči-
tno niso pridobili dovolj zaupanja glede tega, kako se odzvati, čeprav so
sami opredelili veliko preprostih načinov, kako bi bilo mogoče posegati –
na primer nameniti nekaj besed žrtvi ali povzročitelju, vključiti učitelje_
ice, starše ali druge ali povedati prijatelju, da snemanje in deljenje videopo-
snetkov intimnih delov deklet ni šala.
Da ni dovolj samozaupanja, je razumljivo, še zlasti če upoštevamo
obstoječi izobraževalni kontekst, ki je povezan s širino učnega načrta, šol-
skimi politikami, stališči učiteljev_ic, kakovostjo poučevanja in učenja,
učiteljsko zmožnostjo vključevanja in prenosa zunajšolskega znanja ter
angažiranostjo učiteljev_ic – ali jim dijaki_nje zaupajo, kakšno je njihovo
dojemanje spolnega nadlegovanja in spolne enakosti ter kako šola na splo-
šno deluje kot institucija (kakšni so hierarhija, disciplina in medčloveški
odnosi). Na rezoniranje in samozaupanje dijakov in dijakinj namreč vpli-
va celotno šolsko okolje, vključno s starši, javnimi občili ter družbenim in
kulturnim okoljem – gre za vprašanje, ali to okolje prispeva k splošnoizo-
braževalnim ciljem, ki bi vključevali tudi razumevanje, kako jih oprede-
ljuje dimenzija spola. Rezultati so pokazali, da je bilo v šolah z ožjim uč-
nim načrtom (tj. v poklicnih šolah), ki vsebuje manj družboslovnih znanj,
in na katere se vpisujejo dijaki s slabšim znanjem in socialnim statusom,
več težav pri izvajanju delavnic, saj je bilo veliko manj razumevanja ciljev
delavnic kot drugje. V enem primeru skupine fantov smo se soočili celo
z odkritim obtoževanjem žrtev spolnega nadlegovanja (»žrtev se počuti
lepo«, prim. zgoraj) in s sovražnimi pripombami, kar je mogoče razložiti
tudi s problematiko odsotnosti vzgojnega elementa iz kurikuluma te vrste
šol (glede tega prim. Kroflič in Peček Čuk, 2009: 18 in nasl.).
13 162 dijakov in dijakinj je (v različnih fazah) izpolnilo vprašalnike pred izvedbo programa,
po njej in naknadne vprašalnike. Tudi zaposleni so odgovarjali na vprašanja, in sicer pred
izvedbo programa in po njej, vprašalnik pa je vrnilo 28 oseb.
112
bile stopnje (ne)sprejemljivosti formulirane različno. Mladi so se lahko na
skrbno načrtovanih in vodenih delavnicah učili iz izkušenj drugih in so
dobili spodbudo, da prepoznajo pasti, ki so lastne vsakdanjim obravna-
vam spolnega nadlegovanja, češ da gre samo za šalo ali težavico, ki ni vre-
dna pozornosti.
Evalvacijska raziskava je pokazala, da kljub boljšemu poznavanju
spolnega nadlegovanja s strani dijakov_inj in zaposlenih po izvedenem
programu nihče od njih ne razume bistveno bolje kot prej, kako spol vpli-
va na spolno nadlegovanje v šoli in širši okolici.13 Poleg tega (kljub skrbne-
mu izvajanju programa in nadaljnjim aktivnostim, ki so jih sami sprožili)
še vedno mislijo, da nimajo specifičnega znanja o tem, kaj storiti v konkre-
tnih primerih spolnega nadlegovanja, in da tudi nimajo podpore. Medtem
ko so bili opolnomočeni z večjim znanjem o spolnem nadlegovanju, oči-
tno niso pridobili dovolj zaupanja glede tega, kako se odzvati, čeprav so
sami opredelili veliko preprostih načinov, kako bi bilo mogoče posegati –
na primer nameniti nekaj besed žrtvi ali povzročitelju, vključiti učitelje_
ice, starše ali druge ali povedati prijatelju, da snemanje in deljenje videopo-
snetkov intimnih delov deklet ni šala.
Da ni dovolj samozaupanja, je razumljivo, še zlasti če upoštevamo
obstoječi izobraževalni kontekst, ki je povezan s širino učnega načrta, šol-
skimi politikami, stališči učiteljev_ic, kakovostjo poučevanja in učenja,
učiteljsko zmožnostjo vključevanja in prenosa zunajšolskega znanja ter
angažiranostjo učiteljev_ic – ali jim dijaki_nje zaupajo, kakšno je njihovo
dojemanje spolnega nadlegovanja in spolne enakosti ter kako šola na splo-
šno deluje kot institucija (kakšni so hierarhija, disciplina in medčloveški
odnosi). Na rezoniranje in samozaupanje dijakov in dijakinj namreč vpli-
va celotno šolsko okolje, vključno s starši, javnimi občili ter družbenim in
kulturnim okoljem – gre za vprašanje, ali to okolje prispeva k splošnoizo-
braževalnim ciljem, ki bi vključevali tudi razumevanje, kako jih oprede-
ljuje dimenzija spola. Rezultati so pokazali, da je bilo v šolah z ožjim uč-
nim načrtom (tj. v poklicnih šolah), ki vsebuje manj družboslovnih znanj,
in na katere se vpisujejo dijaki s slabšim znanjem in socialnim statusom,
več težav pri izvajanju delavnic, saj je bilo veliko manj razumevanja ciljev
delavnic kot drugje. V enem primeru skupine fantov smo se soočili celo
z odkritim obtoževanjem žrtev spolnega nadlegovanja (»žrtev se počuti
lepo«, prim. zgoraj) in s sovražnimi pripombami, kar je mogoče razložiti
tudi s problematiko odsotnosti vzgojnega elementa iz kurikuluma te vrste
šol (glede tega prim. Kroflič in Peček Čuk, 2009: 18 in nasl.).
13 162 dijakov in dijakinj je (v različnih fazah) izpolnilo vprašalnike pred izvedbo programa,
po njej in naknadne vprašalnike. Tudi zaposleni so odgovarjali na vprašanja, in sicer pred
izvedbo programa in po njej, vprašalnik pa je vrnilo 28 oseb.
112
