Page 112 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 112
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
na prizadevanja na področju preprečevanja, pa tudi na uspešno izvajanje
projektov in programov, kot je denimo pristop opazovalcev_k.
Z navedenimi informacijami želim uokviriti zaključno refleksijo in
podajanje nekaterih sklepnih opažanj, ki izhajajo iz naše analize delavnic
in izvedbe celotnega programa, zlasti iz analize konceptnih zemljevidov
in anket pred izvedbo programa, po njem in naknadnih anket. Rezultati
te namreč kažejo, da je večina dijakov_inj in zaposlenih med izvajanjem
projekta pridobila več znanja o spolnem nadlegovanju, nadlegovalcih_
kah, o tem, kje se nadlegovanje dogaja, ter o škodi in posledicah nadlego-
vanja za žrtve. Hkrati tudi bolje razumejo ovire za odziv in ukrepe ter za-
kaj so opazovalci_ke v glavnem neaktivni.
Delavnice so pokazale, da se učitelji_ce v srednjih šolah pogosto ču-
tijo nemočni_e, ko se soočajo s spolnim nasiljem in nadlegovanjem. Ne
vedo, kaj naj storijo ali kakšno vlogo naj imajo v šoli; naj bi zgolj zagota-
vljali znanje ali vzgajali? Posledično odzivi pogosto temeljijo na njihovi
lastni osebni izkušnji (z nasiljem, z dijaki_njami, z vodstvom, s socialni-
mi službami – centri za socialno delo, s policijo, s sodišči, s povzročite-
lji_cami) ter z njihovim individualnim znanjem in občutki. Učiteljski ko-
lektivi in ostalo osebje nimajo enotnega stališča glede dolžnosti šole,
nobenega predpisanega ravnanja, različne skupine imajo pogosto naspro-
tujoča stališča in po veliko hrupa se praviloma nič ne zgodi. Učitelji_ce
in ostalo osebje se tudi bojijo, da bodo naredili_e napake ali pa da je to,
kar počnejo, napačno – iz različnih že navedenih razlogov. Vodstva šol
ali ravnatelji_ce se med drugim bojijo tudi tožb staršev, inšpekcij in jav-
nih občil.12 Pozornost je tako pogosto namenjena problemom odraslih in
ne žrtvam. Kadar nadlegovani dijak oziroma dijakinja ne dobi ustrezne
pomoči, to pomeni, da ima še eno slabo izkušnjo z odraslimi, predvsem
pa ostane nezaščiten_a. Šola tako postane sovražno okolje, v katerem ni
mogoče dosegati učnih ciljev. Zdi se, da ni mogoče storiti ničesar in da
učitelji_ce ne vedo, kako pomagati. Neukrepanje proti nasilju krepi pre-
pričanje mladih, da nikomur ni mar, da nihče nima znanja in ne želi ukre-
pati, nasilje in nadlegovanje pa ostajata nerazkriti in skriti vprašanji. To še
dodatno krepi v javnosti zasidrano splošno prepričanje, da nasilja in na-
dlegovanja v resnici ni ter da ljudje pretiravajo, ko o tem spregovorijo.
12 Da je tak strah upravičen, kaže dogodek, ko je bil v Sloveniji že upokojeni ravnatelj
osnovne šole priveden pred sodišče, ker je zaščitil dve dekleti, ki sta bili žrtvi nasilja in
spolnega napada s strani svojih vrstnikov (povzročiteljema je onemogočil udeležbo na
končnem izletu in valeti). O zadevi je potekala intenzivna razprava v javnih občilih in
uporabljena je bila tudi v politične namene. Nazadnje je tožilec zadevo zavrgel (prim.
Dnevnik, 2018).
110
na prizadevanja na področju preprečevanja, pa tudi na uspešno izvajanje
projektov in programov, kot je denimo pristop opazovalcev_k.
Z navedenimi informacijami želim uokviriti zaključno refleksijo in
podajanje nekaterih sklepnih opažanj, ki izhajajo iz naše analize delavnic
in izvedbe celotnega programa, zlasti iz analize konceptnih zemljevidov
in anket pred izvedbo programa, po njem in naknadnih anket. Rezultati
te namreč kažejo, da je večina dijakov_inj in zaposlenih med izvajanjem
projekta pridobila več znanja o spolnem nadlegovanju, nadlegovalcih_
kah, o tem, kje se nadlegovanje dogaja, ter o škodi in posledicah nadlego-
vanja za žrtve. Hkrati tudi bolje razumejo ovire za odziv in ukrepe ter za-
kaj so opazovalci_ke v glavnem neaktivni.
Delavnice so pokazale, da se učitelji_ce v srednjih šolah pogosto ču-
tijo nemočni_e, ko se soočajo s spolnim nasiljem in nadlegovanjem. Ne
vedo, kaj naj storijo ali kakšno vlogo naj imajo v šoli; naj bi zgolj zagota-
vljali znanje ali vzgajali? Posledično odzivi pogosto temeljijo na njihovi
lastni osebni izkušnji (z nasiljem, z dijaki_njami, z vodstvom, s socialni-
mi službami – centri za socialno delo, s policijo, s sodišči, s povzročite-
lji_cami) ter z njihovim individualnim znanjem in občutki. Učiteljski ko-
lektivi in ostalo osebje nimajo enotnega stališča glede dolžnosti šole,
nobenega predpisanega ravnanja, različne skupine imajo pogosto naspro-
tujoča stališča in po veliko hrupa se praviloma nič ne zgodi. Učitelji_ce
in ostalo osebje se tudi bojijo, da bodo naredili_e napake ali pa da je to,
kar počnejo, napačno – iz različnih že navedenih razlogov. Vodstva šol
ali ravnatelji_ce se med drugim bojijo tudi tožb staršev, inšpekcij in jav-
nih občil.12 Pozornost je tako pogosto namenjena problemom odraslih in
ne žrtvam. Kadar nadlegovani dijak oziroma dijakinja ne dobi ustrezne
pomoči, to pomeni, da ima še eno slabo izkušnjo z odraslimi, predvsem
pa ostane nezaščiten_a. Šola tako postane sovražno okolje, v katerem ni
mogoče dosegati učnih ciljev. Zdi se, da ni mogoče storiti ničesar in da
učitelji_ce ne vedo, kako pomagati. Neukrepanje proti nasilju krepi pre-
pričanje mladih, da nikomur ni mar, da nihče nima znanja in ne želi ukre-
pati, nasilje in nadlegovanje pa ostajata nerazkriti in skriti vprašanji. To še
dodatno krepi v javnosti zasidrano splošno prepričanje, da nasilja in na-
dlegovanja v resnici ni ter da ljudje pretiravajo, ko o tem spregovorijo.
12 Da je tak strah upravičen, kaže dogodek, ko je bil v Sloveniji že upokojeni ravnatelj
osnovne šole priveden pred sodišče, ker je zaščitil dve dekleti, ki sta bili žrtvi nasilja in
spolnega napada s strani svojih vrstnikov (povzročiteljema je onemogočil udeležbo na
končnem izletu in valeti). O zadevi je potekala intenzivna razprava v javnih občilih in
uporabljena je bila tudi v politične namene. Nazadnje je tožilec zadevo zavrgel (prim.
Dnevnik, 2018).
110
