Page 107 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 107
v. jalušič ■ spolno nadlegovanje v šolah ...
Po mnenju fantov bi učitelji_ce lahko storili veliko stvari: opozorili
nadlegovalca, obvestili njegove starše, spregovorili o spolnem nadlegova-
nju, sprejeli kazenske ukrepe, poročali socialni službi, obvestili svetovalno
službo ali policijo, se vključili, svetovali. Po mnenju deklet pa bi lahko uči-
telji_ce govorili s povzročiteljem, namenili svoj čas žrtvi, ji prisluhnili, ob-
vestili starše ali policijo, posegli v situacijo, ponudili pomoč, dali nasvet,
se pogovorili ali kaznovali.
Dijaki so zvečine navedli naslednje občutke glede žrtve: žal jim je
bilo zanjo, želeli so ji pomagati, sočustvovali so z njo: žrtev je uboga, bila je
izrabljena, zlorabljena, tega si ni zaslužila. Dijakinje so žrtve dojemale kot
nemočne, osramočene, prestrašene, uboge, izpostavljene, potrebne razu-
mevanja in pomoči, kot žalostne, izrabljene in kot nekoga, ki bo imel dol-
gotrajne posledice (travme). Dijaki in dijakinje so bili zaskrbljeni za žrtev
in so ji želeli pomagati. Fantje so pokazali manj empatije, čeprav so se tako
dijaki kot tudi dijakinje pogosto osredotočili predvsem na svoja čustva in
ne na morebitno žrtvino čustvovanje.
Kot glavni oviri za ukrepanje dijakov sta bila navedena strah pred
sankcijami in brezbrižnost, zlasti ko gre za žrtve, ki so neznanci. Navajali
so tudi nepredvidljivost, medvrstniški pritisk, problem izpostavljanja, uči-
teljeve_ičine sankcije, dvojna merila za dekleta in fante, problem dokazo-
vanja dejanja. Tiste, ki o dogajanju na šoli pripovedujejo staršem, učitelji_
ce označujejo kot preveč zaščitene ali »razvajene otroke«. Ovire so tudi
brezbrižnost učiteljev in učiteljic, norma nevmešavanja v zadeve drugih,
strah pred odgovornostjo, neizkušenost, nemoč in nevednost. Največji
oviri sta sramota zaradi izpostavljenosti ter strah, da jih ne bo nihče vzel
resno, ali da se bodo tisti, ki jim bodo povedali, pretirano odzvali in bodo
naredili več škode.
Odziv na spolno nadlegovanje bi moral biti hiter. Dijaki in dijakinje
so predlagali vključitev staršev, pogovor s sošolcem_ko, večjo pozornost,
iskanje podpore in pomoči, obveščanje drugih, pogovor o spolnem nadle-
govanju, obveščanje učiteljev, policije ali staršev in stik z drugimi ustano-
vami. Opozorili so, da veliko lažje ukrepamo, če se žrtev na ukrepanje od-
zove pozitivno, če se odzove več ljudi in če opazovalec_ka pozna žrtev.
Žrtvi je treba pomagati in se z njo pogovarjati ter sprožiti skupinsko ak-
cijo, zlasti če je povzročitelj nekdo z močjo. To olajša odziv, saj se človek v
skupini počuti podprt in zaupa drugim.
Med zaposlenimi so bili navedeni razlogi za neodzivanje večinoma
podobni tistim, ki so jih našteli dijaki in dijakinje. Pri razpravi o tem, kaj
lahko storijo, so učitelji in učiteljice navedli, da ne vedo, kdaj gre za kazni-
vo dejanje, in da se sprašujejo, kaj lahko storijo v takih primerih. Še vedno
se nagibajo k odzivanju na spolno nadlegovanje z izpostavljanjem žrtve in
105
Po mnenju fantov bi učitelji_ce lahko storili veliko stvari: opozorili
nadlegovalca, obvestili njegove starše, spregovorili o spolnem nadlegova-
nju, sprejeli kazenske ukrepe, poročali socialni službi, obvestili svetovalno
službo ali policijo, se vključili, svetovali. Po mnenju deklet pa bi lahko uči-
telji_ce govorili s povzročiteljem, namenili svoj čas žrtvi, ji prisluhnili, ob-
vestili starše ali policijo, posegli v situacijo, ponudili pomoč, dali nasvet,
se pogovorili ali kaznovali.
Dijaki so zvečine navedli naslednje občutke glede žrtve: žal jim je
bilo zanjo, želeli so ji pomagati, sočustvovali so z njo: žrtev je uboga, bila je
izrabljena, zlorabljena, tega si ni zaslužila. Dijakinje so žrtve dojemale kot
nemočne, osramočene, prestrašene, uboge, izpostavljene, potrebne razu-
mevanja in pomoči, kot žalostne, izrabljene in kot nekoga, ki bo imel dol-
gotrajne posledice (travme). Dijaki in dijakinje so bili zaskrbljeni za žrtev
in so ji želeli pomagati. Fantje so pokazali manj empatije, čeprav so se tako
dijaki kot tudi dijakinje pogosto osredotočili predvsem na svoja čustva in
ne na morebitno žrtvino čustvovanje.
Kot glavni oviri za ukrepanje dijakov sta bila navedena strah pred
sankcijami in brezbrižnost, zlasti ko gre za žrtve, ki so neznanci. Navajali
so tudi nepredvidljivost, medvrstniški pritisk, problem izpostavljanja, uči-
teljeve_ičine sankcije, dvojna merila za dekleta in fante, problem dokazo-
vanja dejanja. Tiste, ki o dogajanju na šoli pripovedujejo staršem, učitelji_
ce označujejo kot preveč zaščitene ali »razvajene otroke«. Ovire so tudi
brezbrižnost učiteljev in učiteljic, norma nevmešavanja v zadeve drugih,
strah pred odgovornostjo, neizkušenost, nemoč in nevednost. Največji
oviri sta sramota zaradi izpostavljenosti ter strah, da jih ne bo nihče vzel
resno, ali da se bodo tisti, ki jim bodo povedali, pretirano odzvali in bodo
naredili več škode.
Odziv na spolno nadlegovanje bi moral biti hiter. Dijaki in dijakinje
so predlagali vključitev staršev, pogovor s sošolcem_ko, večjo pozornost,
iskanje podpore in pomoči, obveščanje drugih, pogovor o spolnem nadle-
govanju, obveščanje učiteljev, policije ali staršev in stik z drugimi ustano-
vami. Opozorili so, da veliko lažje ukrepamo, če se žrtev na ukrepanje od-
zove pozitivno, če se odzove več ljudi in če opazovalec_ka pozna žrtev.
Žrtvi je treba pomagati in se z njo pogovarjati ter sprožiti skupinsko ak-
cijo, zlasti če je povzročitelj nekdo z močjo. To olajša odziv, saj se človek v
skupini počuti podprt in zaupa drugim.
Med zaposlenimi so bili navedeni razlogi za neodzivanje večinoma
podobni tistim, ki so jih našteli dijaki in dijakinje. Pri razpravi o tem, kaj
lahko storijo, so učitelji in učiteljice navedli, da ne vedo, kdaj gre za kazni-
vo dejanje, in da se sprašujejo, kaj lahko storijo v takih primerih. Še vedno
se nagibajo k odzivanju na spolno nadlegovanje z izpostavljanjem žrtve in
105
