Page 106 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 106
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Nadlegovalec8 po mnenju dijakov izvaja in čuti prevlado ali celo uži-
tek in zadovoljstvo. Sebe dojema kot močnega in vsemogočnega, medtem
ko ima nadzor nad drugim, je »kul«, »model«. Žrtev je ponižana in ra-
njena, osramočena, travmatizirana, pretresena, se slabo počuti, zlorablje-
na in ne ve, kaj naj stori. Majhna skupina fantov z ene poklicnih šol je
menila, da se »v nekaterih primerih« žrtev »počuti lepo«. Spolno na-
dlegovanje je bilo normalizirano kot nujen korak približevanja v odnosih
»osvajanja« deklet.
Zakaj ni odziva in kakšen bi lahko bil
Dijaki in dijakinje se na nadlegovanje le redko odzovejo in običajno ne
storijo ničesar, bodisi ker teh dejanj ne štejejo za nadlegovanje, ker se boji-
jo maščevanja ali ker ne vedo, kam naj se obrnejo in kako pomagati. Prav
tako se jim morda ne zdi smiselno odzivati, saj jih drugi-odrasli ne poslu-
šajo ali ne jemljejo resno in se jim ne morejo zaupati. Sramujejo se in ne
vedo, na koga naj se obrnejo (dijakinje), ne želijo se vmešavati, poleg tega
pa je nadlegovalec lahko njihov prijatelj (dijaki).
Seznam možnih odzivov na nadlegovanje, ki so jih našteli dijaki in
dijakinje, zajema: obrniti se na socialnega delavca, poklicati policijo ali
učitelja, povedati drugim, odločno se postaviti na žrtvino stran, o dogod-
ku se pogovoriti z žrtvijo oziroma nadlegovalcem ali pa se celo neposredno
vmešati. Fantje bi se neposredno soočili z nadlegovalcem, poklicali polici-
jo in starše, dekleta pa bi se zaupala prijateljem, poiskala bi pomoč, pove-
dala profesorju ali drugemu odraslemu oziroma staršem, obvestila bi soci-
alne službe, pomagala bi žrtvi, se pogovorila z žrtvijo.
Dijaki in dijakinje menijo, da učitelji_ce ničesar ne storijo, ker jih
večina spolnega nadlegovanja ne jemlje resno oziroma ne verjamejo ali ne
opazijo, da se dogaja. Nimajo dovolj znanja o tem, kako se odzvati, ali se s
tem ne želijo ukvarjati in se pogosto bojijo posledic. Morda so lahko tudi
sami nadlegovalci ali pa jim preprosto ni mar. Dijaki_nje menijo, da uči-
telji_ce niso dovolj usposobljeni_e; niti ne razumejo, kaj se dogaja, niti ne
želijo biti odgovorni_e. Navsezadnje, morda niti nimajo časa, da bi se s
tem ukvarjali_e. Učitelji_ce ne posredujejo, ker niso prepričani_e, komu
naj verjamejo, in mislijo, da je spolno nadlegovanje težko dokazati, ter se
nočejo vmešavati, če ne poznajo celotne zgodbe. Menijo, da jih to ne za-
deva, ali pa imajo premalo časa in so pod stresom. Lahko jih je sram in se
ne upajo odzvati, češ da si žrtev ne želi njihovega odziva, ali pa se bojijo, da
bodo povzročili več škode kot koristi (so dejale dijakinje).
8 Dijaki in dijakinje so večinoma govorili o nadlegovalcih v moškem spolu.
104
Nadlegovalec8 po mnenju dijakov izvaja in čuti prevlado ali celo uži-
tek in zadovoljstvo. Sebe dojema kot močnega in vsemogočnega, medtem
ko ima nadzor nad drugim, je »kul«, »model«. Žrtev je ponižana in ra-
njena, osramočena, travmatizirana, pretresena, se slabo počuti, zlorablje-
na in ne ve, kaj naj stori. Majhna skupina fantov z ene poklicnih šol je
menila, da se »v nekaterih primerih« žrtev »počuti lepo«. Spolno na-
dlegovanje je bilo normalizirano kot nujen korak približevanja v odnosih
»osvajanja« deklet.
Zakaj ni odziva in kakšen bi lahko bil
Dijaki in dijakinje se na nadlegovanje le redko odzovejo in običajno ne
storijo ničesar, bodisi ker teh dejanj ne štejejo za nadlegovanje, ker se boji-
jo maščevanja ali ker ne vedo, kam naj se obrnejo in kako pomagati. Prav
tako se jim morda ne zdi smiselno odzivati, saj jih drugi-odrasli ne poslu-
šajo ali ne jemljejo resno in se jim ne morejo zaupati. Sramujejo se in ne
vedo, na koga naj se obrnejo (dijakinje), ne želijo se vmešavati, poleg tega
pa je nadlegovalec lahko njihov prijatelj (dijaki).
Seznam možnih odzivov na nadlegovanje, ki so jih našteli dijaki in
dijakinje, zajema: obrniti se na socialnega delavca, poklicati policijo ali
učitelja, povedati drugim, odločno se postaviti na žrtvino stran, o dogod-
ku se pogovoriti z žrtvijo oziroma nadlegovalcem ali pa se celo neposredno
vmešati. Fantje bi se neposredno soočili z nadlegovalcem, poklicali polici-
jo in starše, dekleta pa bi se zaupala prijateljem, poiskala bi pomoč, pove-
dala profesorju ali drugemu odraslemu oziroma staršem, obvestila bi soci-
alne službe, pomagala bi žrtvi, se pogovorila z žrtvijo.
Dijaki in dijakinje menijo, da učitelji_ce ničesar ne storijo, ker jih
večina spolnega nadlegovanja ne jemlje resno oziroma ne verjamejo ali ne
opazijo, da se dogaja. Nimajo dovolj znanja o tem, kako se odzvati, ali se s
tem ne želijo ukvarjati in se pogosto bojijo posledic. Morda so lahko tudi
sami nadlegovalci ali pa jim preprosto ni mar. Dijaki_nje menijo, da uči-
telji_ce niso dovolj usposobljeni_e; niti ne razumejo, kaj se dogaja, niti ne
želijo biti odgovorni_e. Navsezadnje, morda niti nimajo časa, da bi se s
tem ukvarjali_e. Učitelji_ce ne posredujejo, ker niso prepričani_e, komu
naj verjamejo, in mislijo, da je spolno nadlegovanje težko dokazati, ter se
nočejo vmešavati, če ne poznajo celotne zgodbe. Menijo, da jih to ne za-
deva, ali pa imajo premalo časa in so pod stresom. Lahko jih je sram in se
ne upajo odzvati, češ da si žrtev ne želi njihovega odziva, ali pa se bojijo, da
bodo povzročili več škode kot koristi (so dejale dijakinje).
8 Dijaki in dijakinje so večinoma govorili o nadlegovalcih v moškem spolu.
104
