Page 94 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 94
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
(Sher, 2011: str. 16). Vsak talent posameznika naj bi bil primarno – ali vsaj
v veliki meri – rezultat dejavnikov, ki so izven njegove volje: posamezni
ki namreč nimajo vpliva na talente ter ostale »prirojene«11 sposobnosti, ki
naj bi jih posedovali.
Drugo razsežnost predstavlja neenaka porazdelitev talentov med po
samezniki oz. »naravno neravnovesje primarnih virov« (Gauthier, 1974:
str. 14). Čeprav je neenaka distribucija talentov – vsaj iz perspektive »ide
alne« teorije pravičnosti – med posamezniki nepoštena, bi njihova enaka
distribucija imelo za posledico to, da bi talenti prenehali funkcionirati kot
prednost. Kakor v svojem članku »The Social Construction of Talent«
opozarja Steven R. Smith, so talenti »kot talenti lastnosti /…/ le, če jih ni
majo vsi v enaki meri« (Smith, 2001: str. 28). Razlike v t. i. »naravnih«
sposobnostih so torej sam pogoj njihove družbene »zaželenosti«. Za raz
liko od dobrin, katerih enaka distribucija praviloma ima pozitivne učin
ke, je neenaka oz. asimetrična distribucija naravnih danosti torej temeljni
pogoj družbeno privilegiranega statusa talentov.
Tretjo razsežnost talentov predstavlja družbena vloga oz. status po
sameznega talenta. Kar namreč šteje kot talent – kakor izpostavlja Alan
Goldman –, »je odvisno od družbenega povpraševanja v času uporabe do
ločene sposobnosti ali lastnosti« (Goldman, 1987: str. 392). Neenakost ta
lentov, kakor opozarja Douglas Rae, pravzaprav »ni fenomen narave, am-
pak fenomen narave, kakor ga posreduje in konkretizira človeška kultura.
Narava ustvarja široko paleto človeških sposobnosti, kultura izbere nekate
re od teh zmožnosti, s katerimi ravna kot z relevantnimi ali pomembnimi«
(Rae 1983, str. 70 (avtorjevi poudarki)).12 Družbena zaželenost določene
ga talenta oz. njegova vrednost je praviloma povezana z njegovo redkostjo.
Četrta razsežnost talentov, ki jih odločilno razlikuje od ostalih
dejavnikov, ki so del na meritokraciji utemeljenega pojmovanja enakih
možnosti, je njihova neprenosljivost. Za razliko od npr. materialnih in
finančnih virov oz. dobrin, ki jih posameznik lahko prenese, proda, po
sodi, podari ali podeduje, predstavljajo talenti (podobno kot ostale ne
distributivne lastnosti posameznikov, npr. hendikep) oz. naravni viri na
sploh13 obliko »neodtujljivih oz. neprenosljivih virov« (Roemer, 1996:
11 Za kritično analizo pojma »prirojenosti« glej Griffiths (2002) ter Mameli in Bateson
(2006).
12 Kot dober primer tako »diahrone« kot tudi »sinhrone« arbitrarnosti talentov, ki so v
določeni družbi pomembni, npr. John Schaar navaja primer bojevanja v starogrški Šparti
(Schaar, 1967). Prav zaradi arbitrarnosti talentov v določeni družbi ponuja revidirano raz
ličico formule enakih možnosti, ki se glasi: »enake možnosti, da vsi lahko razvijejo tiste
talente, ki so v določenem času visoko cenjeni« (ibid.: str. 231).
13 Za predstavitev samega pojma »naravnih virov« kot tudi teorije pravičnosti naravnih vi-
rov glej Armstrong (2017).
92
(Sher, 2011: str. 16). Vsak talent posameznika naj bi bil primarno – ali vsaj
v veliki meri – rezultat dejavnikov, ki so izven njegove volje: posamezni
ki namreč nimajo vpliva na talente ter ostale »prirojene«11 sposobnosti, ki
naj bi jih posedovali.
Drugo razsežnost predstavlja neenaka porazdelitev talentov med po
samezniki oz. »naravno neravnovesje primarnih virov« (Gauthier, 1974:
str. 14). Čeprav je neenaka distribucija talentov – vsaj iz perspektive »ide
alne« teorije pravičnosti – med posamezniki nepoštena, bi njihova enaka
distribucija imelo za posledico to, da bi talenti prenehali funkcionirati kot
prednost. Kakor v svojem članku »The Social Construction of Talent«
opozarja Steven R. Smith, so talenti »kot talenti lastnosti /…/ le, če jih ni
majo vsi v enaki meri« (Smith, 2001: str. 28). Razlike v t. i. »naravnih«
sposobnostih so torej sam pogoj njihove družbene »zaželenosti«. Za raz
liko od dobrin, katerih enaka distribucija praviloma ima pozitivne učin
ke, je neenaka oz. asimetrična distribucija naravnih danosti torej temeljni
pogoj družbeno privilegiranega statusa talentov.
Tretjo razsežnost talentov predstavlja družbena vloga oz. status po
sameznega talenta. Kar namreč šteje kot talent – kakor izpostavlja Alan
Goldman –, »je odvisno od družbenega povpraševanja v času uporabe do
ločene sposobnosti ali lastnosti« (Goldman, 1987: str. 392). Neenakost ta
lentov, kakor opozarja Douglas Rae, pravzaprav »ni fenomen narave, am-
pak fenomen narave, kakor ga posreduje in konkretizira človeška kultura.
Narava ustvarja široko paleto človeških sposobnosti, kultura izbere nekate
re od teh zmožnosti, s katerimi ravna kot z relevantnimi ali pomembnimi«
(Rae 1983, str. 70 (avtorjevi poudarki)).12 Družbena zaželenost določene
ga talenta oz. njegova vrednost je praviloma povezana z njegovo redkostjo.
Četrta razsežnost talentov, ki jih odločilno razlikuje od ostalih
dejavnikov, ki so del na meritokraciji utemeljenega pojmovanja enakih
možnosti, je njihova neprenosljivost. Za razliko od npr. materialnih in
finančnih virov oz. dobrin, ki jih posameznik lahko prenese, proda, po
sodi, podari ali podeduje, predstavljajo talenti (podobno kot ostale ne
distributivne lastnosti posameznikov, npr. hendikep) oz. naravni viri na
sploh13 obliko »neodtujljivih oz. neprenosljivih virov« (Roemer, 1996:
11 Za kritično analizo pojma »prirojenosti« glej Griffiths (2002) ter Mameli in Bateson
(2006).
12 Kot dober primer tako »diahrone« kot tudi »sinhrone« arbitrarnosti talentov, ki so v
določeni družbi pomembni, npr. John Schaar navaja primer bojevanja v starogrški Šparti
(Schaar, 1967). Prav zaradi arbitrarnosti talentov v določeni družbi ponuja revidirano raz
ličico formule enakih možnosti, ki se glasi: »enake možnosti, da vsi lahko razvijejo tiste
talente, ki so v določenem času visoko cenjeni« (ibid.: str. 231).
13 Za predstavitev samega pojma »naravnih virov« kot tudi teorije pravičnosti naravnih vi-
rov glej Armstrong (2017).
92
