Page 97 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 97
m. sardoč ■ talenti, naravna loterija in družbena (ne)enakost
– v osnovi nepravična in potemtakem nepoštena. Kakor v svoji knjigi
Inequality izpostavlja Larry Temkin, bi bilo namreč »nepravično in ne
pošteno«, »da so nekateri v slabšem položaju kot drugi, ne po lastni kriv
di (ali izbiri)« (Temkin, 1993: str. 13).
Na podlagi teh ugovorov zagovorniki egalitarizma – poleg sklepa, da
si posamezniki rezultatov »naravne loterije« ter s tem povezanih predno
sti (ali prikrajšanosti) ne zaslužijo – izpeljejo tudi sklep o moralni ekvi
valenci »naravne« in »družbene« (ne)enakosti. Zanje sta torej oba tipa
neenakosti – tudi zaradi njune moralne arbitrarnosti – enako nesprejem
ljiva. Iz perspektive t. i. »egalitarizma srečnega naključja« je neenakost,
ki je rezultat t. i. »naravne« loterije, ter s tem povezane distribucije narav
nih danosti oz. prednosti prav tako problematična kakor neenakost, ki je
rezultat t. i. »družbene« loterije. Kakor izpostavlja S. J. D. Green, naj bi
bilo namreč nepravično, »da se posameznika nagradi zgolj zaradi posedo
vanja talenta ali talentov« (Green, 1988: str. 8).
Zaključek: moralni status (srečnega) naključja
Pojmovanje talenta kot nezaslužene prednosti postavlja pred zagovornike
egalitarizma torej vrsto različnih vprašanj, ki ostajajo znotraj »standard
nega« pojmovanja distributivne pravičnosti v veliki meri nedorečena. Na
eni strani je korporatizacija »loterije rojstva« ugrabila idejo »odprtosti
vseh družbenih položajev talentom« in jo prepustila t. i. »nevidni roki«
trga. Kakor opozarja Peter Singer, talent pravzaprav »nagrajuje srečne, ki
podedujejo tiste sposobnosti, ki jim omogočajo, da opravljajo zanimive in
donosne kariere /…/, ter kaznuje nesrečne, katerih geni jim otežujejo dose
ganje podobnega uspeha« (Singer, 1993: str. 39).
Hkrati velja razlikovanje med pojavnimi oblikami neenakosti, ki so
rezultat moralno arbirarnih dejavnikov, na katere posameznik nima vpli
va, ter pojavnimi oblikami neenakosti, ki so del posameznikovih izbir (in
je zanje potemtakem tudi odgovoren), za temeljno distinkcijo egalitarne
ga pojmovanja distributivne pravičnosti, saj nekako povzema idejo – ka
kor opozarja Colin Macleod – »da bi morali biti ljudje odgovorni za svo
je odločitve in hkrati ne biti prikrajšani zaradi dejavnikov zunaj njihovega
nadzora« (Macleod, 1998: str. 114). Ta ideja temelji na predpostavki, »da
je za posameznika nepošteno, da je v slabšem položaju kot drugi zaradi
razlogov, ki so izven njegovega nadzora« (Segall, 2008: str. 10), ter da naj
se od posameznika upravičeno zahteva, kakor poudarja Andrew Mason,
»da nosi stroške (ali dovoli, da uživa koristi) posledic svojega ravnanja, ka
terih proizvodnja leži znotraj njegovega nadzora, ne pa tudi tistih, katerih
proizvodnja je onkraj njega« (Mason, 2001b: str. 763). Egalitarna senzi
bilnost za nepravičnost družbene (ne)enakosti, ki je rezultat posameznih
95
– v osnovi nepravična in potemtakem nepoštena. Kakor v svoji knjigi
Inequality izpostavlja Larry Temkin, bi bilo namreč »nepravično in ne
pošteno«, »da so nekateri v slabšem položaju kot drugi, ne po lastni kriv
di (ali izbiri)« (Temkin, 1993: str. 13).
Na podlagi teh ugovorov zagovorniki egalitarizma – poleg sklepa, da
si posamezniki rezultatov »naravne loterije« ter s tem povezanih predno
sti (ali prikrajšanosti) ne zaslužijo – izpeljejo tudi sklep o moralni ekvi
valenci »naravne« in »družbene« (ne)enakosti. Zanje sta torej oba tipa
neenakosti – tudi zaradi njune moralne arbitrarnosti – enako nesprejem
ljiva. Iz perspektive t. i. »egalitarizma srečnega naključja« je neenakost,
ki je rezultat t. i. »naravne« loterije, ter s tem povezane distribucije narav
nih danosti oz. prednosti prav tako problematična kakor neenakost, ki je
rezultat t. i. »družbene« loterije. Kakor izpostavlja S. J. D. Green, naj bi
bilo namreč nepravično, »da se posameznika nagradi zgolj zaradi posedo
vanja talenta ali talentov« (Green, 1988: str. 8).
Zaključek: moralni status (srečnega) naključja
Pojmovanje talenta kot nezaslužene prednosti postavlja pred zagovornike
egalitarizma torej vrsto različnih vprašanj, ki ostajajo znotraj »standard
nega« pojmovanja distributivne pravičnosti v veliki meri nedorečena. Na
eni strani je korporatizacija »loterije rojstva« ugrabila idejo »odprtosti
vseh družbenih položajev talentom« in jo prepustila t. i. »nevidni roki«
trga. Kakor opozarja Peter Singer, talent pravzaprav »nagrajuje srečne, ki
podedujejo tiste sposobnosti, ki jim omogočajo, da opravljajo zanimive in
donosne kariere /…/, ter kaznuje nesrečne, katerih geni jim otežujejo dose
ganje podobnega uspeha« (Singer, 1993: str. 39).
Hkrati velja razlikovanje med pojavnimi oblikami neenakosti, ki so
rezultat moralno arbirarnih dejavnikov, na katere posameznik nima vpli
va, ter pojavnimi oblikami neenakosti, ki so del posameznikovih izbir (in
je zanje potemtakem tudi odgovoren), za temeljno distinkcijo egalitarne
ga pojmovanja distributivne pravičnosti, saj nekako povzema idejo – ka
kor opozarja Colin Macleod – »da bi morali biti ljudje odgovorni za svo
je odločitve in hkrati ne biti prikrajšani zaradi dejavnikov zunaj njihovega
nadzora« (Macleod, 1998: str. 114). Ta ideja temelji na predpostavki, »da
je za posameznika nepošteno, da je v slabšem položaju kot drugi zaradi
razlogov, ki so izven njegovega nadzora« (Segall, 2008: str. 10), ter da naj
se od posameznika upravičeno zahteva, kakor poudarja Andrew Mason,
»da nosi stroške (ali dovoli, da uživa koristi) posledic svojega ravnanja, ka
terih proizvodnja leži znotraj njegovega nadzora, ne pa tudi tistih, katerih
proizvodnja je onkraj njega« (Mason, 2001b: str. 763). Egalitarna senzi
bilnost za nepravičnost družbene (ne)enakosti, ki je rezultat posameznih
95
