Page 98 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 98
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
moralno arbitrarnih dejavnikov, odpira torej (vsaj) dva ločena problema,
in sicer 1) t. i. »problem razmejitve« ter 2) t. i. »problem (ne)povezano
sti«.
Ključni izziv t. i. »problema razmejitve« predstavlja opredelitev kri
terijev, s katerimi določimo, ali je posamezen dejavnik, ki vpliva na proces
konkuriranja za selektivne družbene položaje, rezultat danosti ali izbire.
S tem se vzpostavi meja – kakor v svoji knjigi Equality for Inegalitari-
ans izpostavlja George Sher – med »pravično in nepravično neenakost
jo« (Sher, 2014: str. 2–3). Osnovno vprašanje, ki ga odpira ta distinkci
ja, kakor opozarja Samuel Scheffler, je namreč v tem, »katere dejavnike je
treba šteti med okoliščine ljudi in katere je mogoče vključiti v kategorije
izbir« (Scheffler, 2005: str. 6). Zagovorniki egalitarizma kot kriterij raz
mejitve vpeljejo osnovno voluntaristično predpostavko nadzora in vse prej
kot egalitarno pojmovanje odgovornosti. Kakor v svojem članku »Equa
lity of Opportunity and the Problem of Nature«19 opozarja Jan Blits, »si
posameznik zasluži zgolj to, za kar je v celoti odgovoren, in glede na to, da
nihče ni odgovoren za sposobnosti ali ovire, s katerimi je rojen, si nihče ne
zasluži prednosti ali prikrajšanosti, ki so rezultat njegovih naravnih spo
sobnosti« (Blits, 1990: str. 309).
Na drugi strani pa t. i. »problem (ne)povezanosti« problematizira
kavzalno pojmovanje same distinkcije med naravno in družbeno (ne)ena
kostjo, ki temelji na predpostavki, da »so /n/aravne neenakosti posledica
razlik v naravnih virih, medtem ko so socialne razlike posledica razlik v
družbenih virih« (Lewens, 2010: str. 270). Nenazadnje tudi Rawls izpo
stavi, da je »obseg, v katerem se razvijajo naravne sposobnosti in dosežejo
končni rezultat, odvisen od cele vrste družbenih okoliščin ter razrednih
odnosov. Tudi pripravljenost potruditi se in si nekaj zaslužiti – v običaj
nem pomenu besede – je sama odvisna od družinske sreče ter družbenih
okoliščin« (Rawls 1999: str. 74). Ali imajo torej posamezniki, ki posedu
jejo katerega izmed talentov, (neupravičeno) prednost pred vsemi ostali
mi, saj bi lahko imel talent – v kolikor t. i. »problema (ne)povezanosti« ne
razrešimo – vpliv tudi na ostale dejavnike, ki so sestavni del procesa kon
kuriranja za selektivne družbene položaje?
V kolikor egalitarizem torej ne ponudi ustreznega odgovora na oba
od zgoraj izpostavljenih problemov, je pod vprašaj postavljeno na merito
kraciji utemeljeno pojmovanje enakih možnosti ter sam proces konkuri
ranja za selektivne družbene položaje. Ideja enakih možnosti, kakor izpo
stavlja S. J. D. Green, naj bi namreč temeljila na filozofsko neutemeljeni
19 V tem prispevku Blits posebno pozornost nameni tudi analizi samega pojma narave v okviru
liberalne tradicije ter ambivalentnosti nekaterih izmed ključnih avtorjev v odnosu do narave
in njenih osnovnih razsežnosti kot tudi odnosa s pravičnostjo (npr. Hobbes, Locke, Kant).
96
moralno arbitrarnih dejavnikov, odpira torej (vsaj) dva ločena problema,
in sicer 1) t. i. »problem razmejitve« ter 2) t. i. »problem (ne)povezano
sti«.
Ključni izziv t. i. »problema razmejitve« predstavlja opredelitev kri
terijev, s katerimi določimo, ali je posamezen dejavnik, ki vpliva na proces
konkuriranja za selektivne družbene položaje, rezultat danosti ali izbire.
S tem se vzpostavi meja – kakor v svoji knjigi Equality for Inegalitari-
ans izpostavlja George Sher – med »pravično in nepravično neenakost
jo« (Sher, 2014: str. 2–3). Osnovno vprašanje, ki ga odpira ta distinkci
ja, kakor opozarja Samuel Scheffler, je namreč v tem, »katere dejavnike je
treba šteti med okoliščine ljudi in katere je mogoče vključiti v kategorije
izbir« (Scheffler, 2005: str. 6). Zagovorniki egalitarizma kot kriterij raz
mejitve vpeljejo osnovno voluntaristično predpostavko nadzora in vse prej
kot egalitarno pojmovanje odgovornosti. Kakor v svojem članku »Equa
lity of Opportunity and the Problem of Nature«19 opozarja Jan Blits, »si
posameznik zasluži zgolj to, za kar je v celoti odgovoren, in glede na to, da
nihče ni odgovoren za sposobnosti ali ovire, s katerimi je rojen, si nihče ne
zasluži prednosti ali prikrajšanosti, ki so rezultat njegovih naravnih spo
sobnosti« (Blits, 1990: str. 309).
Na drugi strani pa t. i. »problem (ne)povezanosti« problematizira
kavzalno pojmovanje same distinkcije med naravno in družbeno (ne)ena
kostjo, ki temelji na predpostavki, da »so /n/aravne neenakosti posledica
razlik v naravnih virih, medtem ko so socialne razlike posledica razlik v
družbenih virih« (Lewens, 2010: str. 270). Nenazadnje tudi Rawls izpo
stavi, da je »obseg, v katerem se razvijajo naravne sposobnosti in dosežejo
končni rezultat, odvisen od cele vrste družbenih okoliščin ter razrednih
odnosov. Tudi pripravljenost potruditi se in si nekaj zaslužiti – v običaj
nem pomenu besede – je sama odvisna od družinske sreče ter družbenih
okoliščin« (Rawls 1999: str. 74). Ali imajo torej posamezniki, ki posedu
jejo katerega izmed talentov, (neupravičeno) prednost pred vsemi ostali
mi, saj bi lahko imel talent – v kolikor t. i. »problema (ne)povezanosti« ne
razrešimo – vpliv tudi na ostale dejavnike, ki so sestavni del procesa kon
kuriranja za selektivne družbene položaje?
V kolikor egalitarizem torej ne ponudi ustreznega odgovora na oba
od zgoraj izpostavljenih problemov, je pod vprašaj postavljeno na merito
kraciji utemeljeno pojmovanje enakih možnosti ter sam proces konkuri
ranja za selektivne družbene položaje. Ideja enakih možnosti, kakor izpo
stavlja S. J. D. Green, naj bi namreč temeljila na filozofsko neutemeljeni
19 V tem prispevku Blits posebno pozornost nameni tudi analizi samega pojma narave v okviru
liberalne tradicije ter ambivalentnosti nekaterih izmed ključnih avtorjev v odnosu do narave
in njenih osnovnih razsežnosti kot tudi odnosa s pravičnostjo (npr. Hobbes, Locke, Kant).
96
