Page 96 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 96
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
lja Rawls, je »najbolj očitna nepravičnost sistema naravne svobode ta, da
dopušča neupravičen vpliv teh dejavnikov na distributivne deleže, ki so iz
moralne perspektive arbitrarni« (Rawls, 1971: str. 72). Kar se torej zdi sla
bo, opozarja Thomas Nagel v svoji knjigi Equality and Partiality, »ni to,
da bi morali biti ljudje neenaki v prednostih ali pomanjkljivostih nasploh,
temveč da morajo biti neenaki v prednosti ali pomanjkljivostih, za katere
niso odgovorni (Nagel, 1989: str. 71). T. i. »aristokracija nadarjenih« naj
bi namreč dopuščala »prevelik vpliv moralno irelevantnim (naravnim)
naključjem rojstva in talentom« (ibid.: str. 4).
Na podlagi tega zagovorniki t. i. »egalitarizma srečnega naključja«
izpeljejo sklep, da si posamezniki rezultatov »naravne loterije« oz. »lote
rije rojstva« ter s tem povezanih prednosti (ali prikrajšanosti) ne zasluži
jo, saj so talenti, ki v posamezni družbi predstavljajo obliko nekakšne ne
upravičene prednosti – bolj ali manj – stvar selekcije, okoliščin, nuje ali
celo naključja. Kakor v članku »Taking Talents Seriously« opozarja S.
D. J. Green:
Posamezniki si teh daril ne zaslužijo, saj jih niso prislužili; niso namreč
rezultat truda, vrlin ali moralnih zaslug tistih, ki jih imajo. So privilegiji,
ki so pridobljeni brezplačno. Še bolj pomembno pa je, da predstavljajo
neenakomerno porazdeljene privilegije in neenakost te porazdelitve
predstavlja temeljni in nepopravljiv vir nepravičnosti poznejše razdelit
ve sredstev in dobrobiti med člani politične skupnosti (Green, 1988: str.
206–207).
Talenti torej predstavljajo – vsaj v okviru egalitarnega pojmovanja
družbene (ne)enakosti – obliko neupravičene prednosti. Njihova nepra
vičnost v prvi vrsti izvira iz arbitrarnosti distribucije oz. posedovanja do
ločenega talenta kot nezaslužene naravne danosti. To, da so naravne razli
ke nezaslužene, namreč pomeni – kakor opozarja Alan Goldman –, »da
same po sebi ne morejo biti podlaga za diferencialne koristi« (Goldman,
1987: str. 378). Tudi Rawls v knjigi A Theory of Justice izpostavi, da si nihče
ne zasluži svojih večjih naravnih sposobnosti niti ni upravičen do ugod
nejšega začetnega položaja v družbi. Tisti, ki jim je bila narava bolj
naklonjena, kdorkoli že so, lahko pridobijo iz svoje sreče samo pod po-
goji, ki izboljšujejo položaj tistih, ki so izgubili (Rawls 1971, str. 101–102).
Vsaka oblika neenakosti, ki je rezultat dejavnikov, za katere posamez
nik ni odgovoren, npr. spola, socialno-ekonomskega in kulturnega porek
la, posebnih potreb, etnične pripadnosti itn., je za zagovornike egalitariz
ma – vsaj v okviru t. i. »standardne« interpretacije družbene (ne)enakosti
94
lja Rawls, je »najbolj očitna nepravičnost sistema naravne svobode ta, da
dopušča neupravičen vpliv teh dejavnikov na distributivne deleže, ki so iz
moralne perspektive arbitrarni« (Rawls, 1971: str. 72). Kar se torej zdi sla
bo, opozarja Thomas Nagel v svoji knjigi Equality and Partiality, »ni to,
da bi morali biti ljudje neenaki v prednostih ali pomanjkljivostih nasploh,
temveč da morajo biti neenaki v prednosti ali pomanjkljivostih, za katere
niso odgovorni (Nagel, 1989: str. 71). T. i. »aristokracija nadarjenih« naj
bi namreč dopuščala »prevelik vpliv moralno irelevantnim (naravnim)
naključjem rojstva in talentom« (ibid.: str. 4).
Na podlagi tega zagovorniki t. i. »egalitarizma srečnega naključja«
izpeljejo sklep, da si posamezniki rezultatov »naravne loterije« oz. »lote
rije rojstva« ter s tem povezanih prednosti (ali prikrajšanosti) ne zasluži
jo, saj so talenti, ki v posamezni družbi predstavljajo obliko nekakšne ne
upravičene prednosti – bolj ali manj – stvar selekcije, okoliščin, nuje ali
celo naključja. Kakor v članku »Taking Talents Seriously« opozarja S.
D. J. Green:
Posamezniki si teh daril ne zaslužijo, saj jih niso prislužili; niso namreč
rezultat truda, vrlin ali moralnih zaslug tistih, ki jih imajo. So privilegiji,
ki so pridobljeni brezplačno. Še bolj pomembno pa je, da predstavljajo
neenakomerno porazdeljene privilegije in neenakost te porazdelitve
predstavlja temeljni in nepopravljiv vir nepravičnosti poznejše razdelit
ve sredstev in dobrobiti med člani politične skupnosti (Green, 1988: str.
206–207).
Talenti torej predstavljajo – vsaj v okviru egalitarnega pojmovanja
družbene (ne)enakosti – obliko neupravičene prednosti. Njihova nepra
vičnost v prvi vrsti izvira iz arbitrarnosti distribucije oz. posedovanja do
ločenega talenta kot nezaslužene naravne danosti. To, da so naravne razli
ke nezaslužene, namreč pomeni – kakor opozarja Alan Goldman –, »da
same po sebi ne morejo biti podlaga za diferencialne koristi« (Goldman,
1987: str. 378). Tudi Rawls v knjigi A Theory of Justice izpostavi, da si nihče
ne zasluži svojih večjih naravnih sposobnosti niti ni upravičen do ugod
nejšega začetnega položaja v družbi. Tisti, ki jim je bila narava bolj
naklonjena, kdorkoli že so, lahko pridobijo iz svoje sreče samo pod po-
goji, ki izboljšujejo položaj tistih, ki so izgubili (Rawls 1971, str. 101–102).
Vsaka oblika neenakosti, ki je rezultat dejavnikov, za katere posamez
nik ni odgovoren, npr. spola, socialno-ekonomskega in kulturnega porek
la, posebnih potreb, etnične pripadnosti itn., je za zagovornike egalitariz
ma – vsaj v okviru t. i. »standardne« interpretacije družbene (ne)enakosti
94
