Page 51 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 51
v. strahovnik ■ pomen moralne teorije za etično vzgojo
Zaris moralne teorije oziroma metaetike
V tem razdelku kratko zarišem polje moralne teorije oziroma metaetike.
Najpreprostejši način njene opredelitve je ta, da gre za področje moralne
teorije, ki si zastavlja in odgovarja na najbolj temeljna vprašanja o sami na
ravi moralnosti. Vendar pa ta opredelitev ni docela povedna, zato jo lahko
z drugega gledišča osvetlimo na način, da celotno polje moralne filozofi
je razdelimo na tri ravni, in sicer na metaetiko, normativno etiko in apli
kativno etiko. Ločnico med zgornjo ravnjo in spodnjima dvema je najbolj
smiselno zarisati tako, da rečemo, da se metaetika prvenstveno ukvarja z
in prevprašuje naravo moralnosti (etična vprašanja drugega reda), med
tem ko normativna in aplikativna etika z njeno vsebino oziroma z vsebin
skimi vprašanji (etična vprašanja prvega reda), ki prevladujejo tudi v naši
vsakodnevni moralni misli in praksi. Če se v okviru slednjih dveh rav
ni na primer sprašujemo, katere stvari so vrednote, katere vrste dejanj so
naše moralne dolžnosti, katere vrline naj spodbujamo v skupnosti, kak
šen je moralni status posameznih vrst dejanj ali praks (na primer evtana
zije, prehranjevanja s hrano živalskega izvora, genskih posegov v dedni za
pis človeka ipd.), si po drugi strani metaetika zastavlja vprašanja o samih
izhodiščih teh vsebinskih vprašanj, na primer, kaj sploh pomeni reči, da
je nekaj vredno ali pa moralno obvezno, ali pa, ali obstajajo od nas neod
visni, objektivni odgovori na ta vprašanja, kako lahko dosežemo moralno
vednost oziroma upravičimo svoje moralne sodbe, kako so naši moralni
pogledi in naravnanosti povezani z motivacijo in delovanjem ipd. (Stra
hovnik, 2016a: str. 11–14.)
Meja med moralno teorijo ter vsebinsko, normativno etiko seveda
ni in ne more biti povsem jasno določena. V vmesnem, sivem področju so
na primer vprašanja, povezana z moralno odgovornostjo, svobodno voljo
in motivacijo za moralno delovanje. Tudi naša običajna moralna misel in
jezik pogosto presežeta zgolj ukvarjanje z vsebinskimi vprašanji ter pred
postavljata določene metaetične poglede ali pa vsaj zastavljata vprašanja s
tega polja. Enako lahko ugotovimo za večino zgodovine same moralne fi
lozofije, v okviru katere ti dve vrsti vprašanj nista bili strogo ločeni kot
posebni področji moralne filozofije ali prepoznani kot takšni. V teorijah
posameznih avtorjev najdemo tako odgovore na vsebinska vprašanja eti
ke o tem, kako moramo živeti, kaj vrednotiti in po čem stremeti, kot tudi
razlago različnih vidikov narave moralnosti, na primer o izvorih moralne
vednosti, povezanosti moralnih sodb z dejanji ali načinu obstoja moral
nih lastn osti. Dober primer so Platonovi dialogi, ki običajno odpirajo obo
je vrst vprašanj.
Pomemben prelom v tej tradiciji pa se vzpostavi z delom G. E. Moora
Principa Ethica 2000 (1903), v kateri Moore jasno razmeji med obema
49
Zaris moralne teorije oziroma metaetike
V tem razdelku kratko zarišem polje moralne teorije oziroma metaetike.
Najpreprostejši način njene opredelitve je ta, da gre za področje moralne
teorije, ki si zastavlja in odgovarja na najbolj temeljna vprašanja o sami na
ravi moralnosti. Vendar pa ta opredelitev ni docela povedna, zato jo lahko
z drugega gledišča osvetlimo na način, da celotno polje moralne filozofi
je razdelimo na tri ravni, in sicer na metaetiko, normativno etiko in apli
kativno etiko. Ločnico med zgornjo ravnjo in spodnjima dvema je najbolj
smiselno zarisati tako, da rečemo, da se metaetika prvenstveno ukvarja z
in prevprašuje naravo moralnosti (etična vprašanja drugega reda), med
tem ko normativna in aplikativna etika z njeno vsebino oziroma z vsebin
skimi vprašanji (etična vprašanja prvega reda), ki prevladujejo tudi v naši
vsakodnevni moralni misli in praksi. Če se v okviru slednjih dveh rav
ni na primer sprašujemo, katere stvari so vrednote, katere vrste dejanj so
naše moralne dolžnosti, katere vrline naj spodbujamo v skupnosti, kak
šen je moralni status posameznih vrst dejanj ali praks (na primer evtana
zije, prehranjevanja s hrano živalskega izvora, genskih posegov v dedni za
pis človeka ipd.), si po drugi strani metaetika zastavlja vprašanja o samih
izhodiščih teh vsebinskih vprašanj, na primer, kaj sploh pomeni reči, da
je nekaj vredno ali pa moralno obvezno, ali pa, ali obstajajo od nas neod
visni, objektivni odgovori na ta vprašanja, kako lahko dosežemo moralno
vednost oziroma upravičimo svoje moralne sodbe, kako so naši moralni
pogledi in naravnanosti povezani z motivacijo in delovanjem ipd. (Stra
hovnik, 2016a: str. 11–14.)
Meja med moralno teorijo ter vsebinsko, normativno etiko seveda
ni in ne more biti povsem jasno določena. V vmesnem, sivem področju so
na primer vprašanja, povezana z moralno odgovornostjo, svobodno voljo
in motivacijo za moralno delovanje. Tudi naša običajna moralna misel in
jezik pogosto presežeta zgolj ukvarjanje z vsebinskimi vprašanji ter pred
postavljata določene metaetične poglede ali pa vsaj zastavljata vprašanja s
tega polja. Enako lahko ugotovimo za večino zgodovine same moralne fi
lozofije, v okviru katere ti dve vrsti vprašanj nista bili strogo ločeni kot
posebni področji moralne filozofije ali prepoznani kot takšni. V teorijah
posameznih avtorjev najdemo tako odgovore na vsebinska vprašanja eti
ke o tem, kako moramo živeti, kaj vrednotiti in po čem stremeti, kot tudi
razlago različnih vidikov narave moralnosti, na primer o izvorih moralne
vednosti, povezanosti moralnih sodb z dejanji ali načinu obstoja moral
nih lastn osti. Dober primer so Platonovi dialogi, ki običajno odpirajo obo
je vrst vprašanj.
Pomemben prelom v tej tradiciji pa se vzpostavi z delom G. E. Moora
Principa Ethica 2000 (1903), v kateri Moore jasno razmeji med obema
49