Page 49 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 49
v. strahovnik ■ pomen moralne teorije za etično vzgojo
je naložena v okviru niza izkušenj« (Dewey, 1980: str. 262). Tega lahko
v smeri moralnosti dopolnimo na naslednji način, da je eden izmed cil
jev izobraževanja ta, da »pripomore k temu, da se otrok razvije v vrlo, tj.
pošteno, odgovorno in sočutno osebo. Že zrelejše osebe pa mora ozave
stiti ter jim pomaga razmišljati o pomembnih ter tudi spornih moralnih
vprašanjih. Oba ta vidika sta vpeta še v širši projekt – osmišljanje življenja.
Glede na večino stališč moralnost ni nekaj, kar bi lahko povsem po pro
stem razmisleku izbrali, ni stvar osebne izbire ali subjektivnih vrednot.
Moralnost je vpeta v tradicije, v pojmovanja o tem, kaj pomeni biti člo
veško bitje, v okvir svetovnih nazorov.« (Nord in Haynes, 1998: str. 197–
198.) Etična vzgoja tako spodbuja posameznike, da prepoznane vrednote
pretvorijo v pomembna vodila za njihovo življenje v konkretnem družbe
nem kontekstu na izkustveni in izrazni način. Eno od odprtih vprašanj
ostaja, kako je etična vzgoja lahko uspešna in kako se lahko preseže model
enostavnega posredovanja ali zgolj na avtoriteti oblikovanega procesa pri
stajanja na sprejete vrednote (Strahovnik, 2016b).
Pristopi k etični vzgoji
Vprašanje, ki ostaja odprto, je seveda vprašanje pristopov k etični vzgoji,
in sicer tako v okviru vzgojnega procesa kot tudi profesionalnega izobra
ževanja in usposabljanja učiteljev ter ostalih vzgojiteljev. Na področju etič
ne vzgoje je moč prepoznati več možnih metodoloških pristopov k njej. Ti
segajo od precej neposrednega prenosa in vcepljanja vrednot preko vsebin
v izobraževalnem procesu, preko šolskih praks ali politik, do bolj odp rtih
in reflektivnih pristopov, ki so povezani predvsem s filozofijo z otroki in
kritičnim mišljenjem. Spet tretji pristopi v središče postavijo posamezne
vidike moralnosti (pristop etike skrbi, pristop, utemeljen na empatiji, etič
na vzgoja, osrediščena na kognitivni moralni razvoj otroka, vzgoja zna
čaja, infuzijski pristop ipd.) ali pa se usmerjajo predvsem k etični vzgoji
preko delovanja (izkustveno učenje, skupnosti namenjeni projekti in de
javnosti na šoli).
Ob tem en pogled zagovarja stališče, da mora biti etična vzgoja osre
diščena prav okoli moralne teorije. Warnick in Silverman tako, sicer kri
tično, zapišeta, da je »/e/n možen pogled na etično vzgojo, ki je priljubljen
predvsem pri tradicionalnih filozofih, ta, da jo vidimo predvsem kot pri
ložnost za učenje oziroma poučevanje filozofskih etičnih teorij. Glede na
ta pristop študente poučujemo o eni ali več etičnih teorijah (običajno uti
litarizmu, kantovski deontologiji ali etiki skrbi), potem pa jih opremimo
še s tem, kako jih uporabimo pri razreševanju moralnih dilem oziroma
kako nam lahko te dileme vsaj osvetlijo« (2011: str. 274). K temu vidiku se
47
je naložena v okviru niza izkušenj« (Dewey, 1980: str. 262). Tega lahko
v smeri moralnosti dopolnimo na naslednji način, da je eden izmed cil
jev izobraževanja ta, da »pripomore k temu, da se otrok razvije v vrlo, tj.
pošteno, odgovorno in sočutno osebo. Že zrelejše osebe pa mora ozave
stiti ter jim pomaga razmišljati o pomembnih ter tudi spornih moralnih
vprašanjih. Oba ta vidika sta vpeta še v širši projekt – osmišljanje življenja.
Glede na večino stališč moralnost ni nekaj, kar bi lahko povsem po pro
stem razmisleku izbrali, ni stvar osebne izbire ali subjektivnih vrednot.
Moralnost je vpeta v tradicije, v pojmovanja o tem, kaj pomeni biti člo
veško bitje, v okvir svetovnih nazorov.« (Nord in Haynes, 1998: str. 197–
198.) Etična vzgoja tako spodbuja posameznike, da prepoznane vrednote
pretvorijo v pomembna vodila za njihovo življenje v konkretnem družbe
nem kontekstu na izkustveni in izrazni način. Eno od odprtih vprašanj
ostaja, kako je etična vzgoja lahko uspešna in kako se lahko preseže model
enostavnega posredovanja ali zgolj na avtoriteti oblikovanega procesa pri
stajanja na sprejete vrednote (Strahovnik, 2016b).
Pristopi k etični vzgoji
Vprašanje, ki ostaja odprto, je seveda vprašanje pristopov k etični vzgoji,
in sicer tako v okviru vzgojnega procesa kot tudi profesionalnega izobra
ževanja in usposabljanja učiteljev ter ostalih vzgojiteljev. Na področju etič
ne vzgoje je moč prepoznati več možnih metodoloških pristopov k njej. Ti
segajo od precej neposrednega prenosa in vcepljanja vrednot preko vsebin
v izobraževalnem procesu, preko šolskih praks ali politik, do bolj odp rtih
in reflektivnih pristopov, ki so povezani predvsem s filozofijo z otroki in
kritičnim mišljenjem. Spet tretji pristopi v središče postavijo posamezne
vidike moralnosti (pristop etike skrbi, pristop, utemeljen na empatiji, etič
na vzgoja, osrediščena na kognitivni moralni razvoj otroka, vzgoja zna
čaja, infuzijski pristop ipd.) ali pa se usmerjajo predvsem k etični vzgoji
preko delovanja (izkustveno učenje, skupnosti namenjeni projekti in de
javnosti na šoli).
Ob tem en pogled zagovarja stališče, da mora biti etična vzgoja osre
diščena prav okoli moralne teorije. Warnick in Silverman tako, sicer kri
tično, zapišeta, da je »/e/n možen pogled na etično vzgojo, ki je priljubljen
predvsem pri tradicionalnih filozofih, ta, da jo vidimo predvsem kot pri
ložnost za učenje oziroma poučevanje filozofskih etičnih teorij. Glede na
ta pristop študente poučujemo o eni ali več etičnih teorijah (običajno uti
litarizmu, kantovski deontologiji ali etiki skrbi), potem pa jih opremimo
še s tem, kako jih uporabimo pri razreševanju moralnih dilem oziroma
kako nam lahko te dileme vsaj osvetlijo« (2011: str. 274). K temu vidiku se
47
