Page 44 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč

šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2

je nove člane, kar otroci so, prenaša jezik, navade, kulturo, temeljne nor­
me družbe.

Drug pomen prenašanja pa meri na obliko posredovanja teh »vse­
bin«: vsebine se lahko prenaša (prvi pomen) otrokom z metodo prenašan­
ja (drugi pomen), ali pa kako drugače. Pri prenašanju kot metodi so otro­
ci pasivni, lahko pa otroci družbene vsebine osvojijo tudi na druge načine;
denimo z otrokovim aktivnim raziskovanjem in prisvajanjem. Tudi otro­
kova aktivnost pa ima lahko obliko vključevanja v obstoječe prakse, tako
da se z aktivnostjo otrok nanje prenaša pravila, ki vzpostavljajo in reguli­
rajo prakso. V tem smislu je opozicija med učenčevo aktivnostjo in pasiv­
nostjo pravzaprav zavajajoča. Učencem pokažemo, kako se ravna v skladu
s pravili določene prakse in potem učenci delujejo v okviru te prakse. Pa­
sivnost in aktivnost sta tako lahko dva momenta istega procesa.

V primeru nedirektivnega prisvajanja resnic se spoštuje osebnost
otroka, zato se mu omogoča sam odkriva resnice, namesto da bi se mu jih
preprosto grobo predpisalo. Zdi se, da je bistveno, da v tem odkrivanju se
najde smisel resnic, njihov pomen, pa tudi njihovo upravičenost. V tem
je ključna razlika med prenašanjem v prvem in drugem pomenu besede.

A nedirektivno prenašanje ima lahko tudi negativen vidik: če otroci
svobodno odkrivajo vsebine, ki so vnaprej predpisane, in najdevajo vred­
note, ki jih po učnem načrtu morajo najti, potem to odpira pot za še bolj
prefinjeno manipulacijo. Učencem se zdi, da smo samo odkrili, a ta svobo­
da je bila navidezna. Okolje je bilo prefinjeno organizirano tako, da bodo
našli tisto, kar moramo najti. Kar smo sami našli je naše, temu se težje upi­
ramo, to težje kritiziramo. Ta možnost skrite manipulacije, ki jo omogoča
»svobodno raziskovanje« od šole terja posebno pozornost in gojenje eto­
sa radikalne kritičnosti, se pravi okolja, v katerem je jasno, da so tudi naši
skupni rezultati lahko vselej predmet kritike.

Zdi se, da polemika proti indoktrinaciji, proti tradicionalnemu pre­
našanju družbenih vrednot včasih nekoliko zamegli sicer »očitno« dej­
stvo, da se o družbenosti ni mogoče pogajati. Da so samostojno mišljenje,
kritičnost in avtonomija mogoči šele na osnovi družbenosti. Da je neka
temeljna transmisija družbenosti pogoj za konstitucijo subjekta. V tem
smisl­u je za vzpostavitev subjekta poleg aktivnosti ključna temeljna pasiv­
nost, temeljna heteronomija.

Sklep

Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti prostor
svobode posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega posa­
meznika, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se številni
razmisleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja

42