Page 45 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 45
šimenc ■ moralna vzgoja: prenašanje vrednot in personifikacija morale
je najprej »ne« moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj prenesla
družbene vrednote. Ta začetni ograditev od družbe tako močno določi
teren diskusije, da se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne«
prenašanju družbenih vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe,
morala posameznika presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj urav
nava odnose med osebami, po drugi strani pa je obstoj morale odvisen od
posameznih oseb, saj kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obsta
ja konsenz glede potrebe po njenem obstoju.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do nje performativen, kar pomeni,
da naš odnos do morale spreminja samo moralo. Bistvena ideja moralne
vzgoje je torej, da je potreben premik, ko družbena moral ni več dojeta kot
odtujena sila, temveč naša skupna stvar. Cilj moralne vzgoje tako ni, da se
vceplja obstoječo družbeno moralo, cilj moralne vzgoje je, da se vzposta
vi (oziroma prenaša) specifičen odnos do moralnosti. Ko se spremeni od
nos, se spremeni tudi sama družbena funkcija moralnost. Nova funkcija
morale je morala kot naša skupna stvar. Ko je tak odnos do morale obliko
van, bi lahko rekli, da morale ni treba vsiljevati, saj je s tem, da smo jo sku
paj proizvedli, že naša stvar.
Tako teorija objektnih odnosov kot Kohlbergova teorija moralne
vzgoje začneta z razvijem posameznika, neodvisnega od družbe. In potem
se pri obeh teorijah družbenost pojavi kot bistven dejavnik.
Videli smo proces opredeljevanja vsebine moralne vzgoje, ki poteka
od reakcije na vcepljanje družbenih vrednot posamezniku k bolj dinamič
nemu razumevanju odnosa med posameznikom in družbo. Še več, neka
teri sodobni avtorji – opirajoč se na Levinasa – poskušajo postaviti mejo
aktivni vlogi subjekta in izpostavljajo njegovo pasivnost.6 Biesta tako opo
zarja na Levinasovo tezo, da je odgovornost, se pravi odnos do Drugega,
temeljna struktura subjektivnosti. Tako da subjekt vznikne iz odnosa, ki
ga zaznamuje temeljna pasivnost. Levinasove opredelitve povzame takole:
»Eden od načinov, na katerega Levinas opredeli ta odnos, je ‚obsesija‘, in
to idejo strne s preprosto, toda vznemirjajočo frazo, da je ‚subjekt talec‘, ki
ga obsedajo odgovornosti, ki ‚ne izhajajo iz odločitev, ki bi jih sprejel sub
jekt ...« (Biesta, 2008: str. 203)
6 Poleg tega se ob pojmu avtonomije opozarja tudi na tisti vidik sodobnega razvoja družbe,
zaradi katerega avtonomija sama v sodobnem svetu nima več položaja enoznačne in ne-
sporne vrednote. Avtonomija se danes posamezniku nalaga, se od njega celo zahteva, tako
kot odgovornost posameznika za njegov učenje. Avtonomija ima kot cilj vzgoje danes
lahko status prefinjene manipulacije: si avtonomen, zato moraš sam prevzeti odgovornost
za svoj položaj. Težava je seveda v tem, da za svoj položaj v družbi posameznik ni v celoti
sam odgovoren. Tu se pokaže, kako je za razumevanje vzgoje potrebno v nekem trenutku
preseči okvire odnosa vzgojitelj-vzgajani in v analizo pritegniti prostor, ki se nahaja izven
šole, predvsem družbo, v kateri se šola nahaja.
43
je najprej »ne« moralni vzgoji, ki si subjekt podredi, da bi nanj prenesla
družbene vrednote. Ta začetni ograditev od družbe tako močno določi
teren diskusije, da se zdi, da »ne« vcepljanju vrednot pomeni tudi »ne«
prenašanju družbenih vrednot. Vendar morala ni stvar posamezne osebe,
morala posameznika presega in ni preprosto stvar njegove izbire, saj urav
nava odnose med osebami, po drugi strani pa je obstoj morale odvisen od
posameznih oseb, saj kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obsta
ja konsenz glede potrebe po njenem obstoju.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do nje performativen, kar pomeni,
da naš odnos do morale spreminja samo moralo. Bistvena ideja moralne
vzgoje je torej, da je potreben premik, ko družbena moral ni več dojeta kot
odtujena sila, temveč naša skupna stvar. Cilj moralne vzgoje tako ni, da se
vceplja obstoječo družbeno moralo, cilj moralne vzgoje je, da se vzposta
vi (oziroma prenaša) specifičen odnos do moralnosti. Ko se spremeni od
nos, se spremeni tudi sama družbena funkcija moralnost. Nova funkcija
morale je morala kot naša skupna stvar. Ko je tak odnos do morale obliko
van, bi lahko rekli, da morale ni treba vsiljevati, saj je s tem, da smo jo sku
paj proizvedli, že naša stvar.
Tako teorija objektnih odnosov kot Kohlbergova teorija moralne
vzgoje začneta z razvijem posameznika, neodvisnega od družbe. In potem
se pri obeh teorijah družbenost pojavi kot bistven dejavnik.
Videli smo proces opredeljevanja vsebine moralne vzgoje, ki poteka
od reakcije na vcepljanje družbenih vrednot posamezniku k bolj dinamič
nemu razumevanju odnosa med posameznikom in družbo. Še več, neka
teri sodobni avtorji – opirajoč se na Levinasa – poskušajo postaviti mejo
aktivni vlogi subjekta in izpostavljajo njegovo pasivnost.6 Biesta tako opo
zarja na Levinasovo tezo, da je odgovornost, se pravi odnos do Drugega,
temeljna struktura subjektivnosti. Tako da subjekt vznikne iz odnosa, ki
ga zaznamuje temeljna pasivnost. Levinasove opredelitve povzame takole:
»Eden od načinov, na katerega Levinas opredeli ta odnos, je ‚obsesija‘, in
to idejo strne s preprosto, toda vznemirjajočo frazo, da je ‚subjekt talec‘, ki
ga obsedajo odgovornosti, ki ‚ne izhajajo iz odločitev, ki bi jih sprejel sub
jekt ...« (Biesta, 2008: str. 203)
6 Poleg tega se ob pojmu avtonomije opozarja tudi na tisti vidik sodobnega razvoja družbe,
zaradi katerega avtonomija sama v sodobnem svetu nima več položaja enoznačne in ne-
sporne vrednote. Avtonomija se danes posamezniku nalaga, se od njega celo zahteva, tako
kot odgovornost posameznika za njegov učenje. Avtonomija ima kot cilj vzgoje danes
lahko status prefinjene manipulacije: si avtonomen, zato moraš sam prevzeti odgovornost
za svoj položaj. Težava je seveda v tem, da za svoj položaj v družbi posameznik ni v celoti
sam odgovoren. Tu se pokaže, kako je za razumevanje vzgoje potrebno v nekem trenutku
preseči okvire odnosa vzgojitelj-vzgajani in v analizo pritegniti prostor, ki se nahaja izven
šole, predvsem družbo, v kateri se šola nahaja.
43
