Page 42 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 42
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
Krofličeva ideja je nasprotovanje pasivnosti, »aktivna vloga otroka
v vzgojnem procesu na načelu obojestranske komunikacije med njim in
vzgojiteljem se lahko začne uveljavljati šele takrat, ko začno pedagogi in
psihologi poudarjati pomen otrokovega neoviranega (svobodnega) razso
janja …« (Ibid.: str. 32)
Procesno-razvojni model preseže transmisijski in permisivni model:
prvi vsiljuje družbene vrednote in omejuje svobodo otrok, drugi želi omo
gočiti svobodo otroka in zato odpravlja zunanje vplive, a se prav ta drža
odraslega otroku kaže kot enigmatična zahteva, na katero je težko odgo
voriti.
Kroflič opozarja, da mora vzgoja otroka upoštevati njegove razvoj
ne potrebe. Te pa ne uresničimo s tem, da izpraznimo okolje otroka, da bi
mu naredili prostor za spontani razvoj. Otrok je vseskozi bitje v odnosu,
za razvoj potrebuje odnose. In nujno je, da simbiotični odnos s pomemb
nim Drugim prekine tretji: »Otrok za optimalen razvoj potrebuje dolo
čeno mero frustracije, potrebuje jasne omejitve in (raz)umsko utemeljene
zadolžitve, seveda pa potrebuje tudi čustveno sprejetost in občutek varno
sti.« (Ibid.: str. 65)
Pri opredelitvi razvojnih potrebo otroka se Kroflič opre na dve teori
ji: teorijo objektnih odnosov in Kohlbergov razvoj moralne kognicije. Za
obe teoriji za značilna neka skupna poteza. Ko v naslonitvi na psihoanali
tično teorijo objektnih odnosov govori o nujnosti nadomestiti imaginar
ne identifikacije (z materjo) s simbolno (identifikacijo z očetom), je teža
va fiksacije na imaginarno identifikacijo v tem, da Drugi v tem primeru
»ničesar ne zahteva in mu ne postavlja konkretnih omejitev.« (Ibid.: str.
41) oče, tretji, ki razreši simbiozo z materjo, je »hkrati glasnik racionalne
ga sveta pravil, zahtev, pozivov in zakonov.« (Ibid.: str. 42) Ti zakoni so
racionalni in univerzalni, veljajo tudi za samega očeta. Oče otroku konč
no pove, kaj se od njega pričakuje. A potem je tudi jasno: »…da je otroko
va podreditev avtoriteti pomembnega Drugega nujne pogoj za njegov op
timalen osebnostni razvoj.« (Ibid.: str. 56) »Otrok potrebuje podreditev
avtoriteti pomembnega Drugega in si jo je sposoben zagotoviti neglede na
to, ali si odrasli tega želimo ali ne…. Ker je otrokova težnja po podrejanju
pomembnemu Drugemu povezana z izvorno potrebo po varnosti, je pod
rejanje avtoriteti tako trdovratno in nevarno.« (Ibid.: str. 57) Otrok po
notranji očetove zahteve, se pravi svet pravil, zahtev, zakona. Otrok tako
ponotranji raven, ki presega intersubjektivne odnose in napotuje na druž
benost, na simbolni red. Lahko bi rekli, da je to ponotranjenje pogoj vse
poznejše dialoškosti in racionalnosti. Ta heteronomnost je pogoj poznej
še avtonomije.
40
Krofličeva ideja je nasprotovanje pasivnosti, »aktivna vloga otroka
v vzgojnem procesu na načelu obojestranske komunikacije med njim in
vzgojiteljem se lahko začne uveljavljati šele takrat, ko začno pedagogi in
psihologi poudarjati pomen otrokovega neoviranega (svobodnega) razso
janja …« (Ibid.: str. 32)
Procesno-razvojni model preseže transmisijski in permisivni model:
prvi vsiljuje družbene vrednote in omejuje svobodo otrok, drugi želi omo
gočiti svobodo otroka in zato odpravlja zunanje vplive, a se prav ta drža
odraslega otroku kaže kot enigmatična zahteva, na katero je težko odgo
voriti.
Kroflič opozarja, da mora vzgoja otroka upoštevati njegove razvoj
ne potrebe. Te pa ne uresničimo s tem, da izpraznimo okolje otroka, da bi
mu naredili prostor za spontani razvoj. Otrok je vseskozi bitje v odnosu,
za razvoj potrebuje odnose. In nujno je, da simbiotični odnos s pomemb
nim Drugim prekine tretji: »Otrok za optimalen razvoj potrebuje dolo
čeno mero frustracije, potrebuje jasne omejitve in (raz)umsko utemeljene
zadolžitve, seveda pa potrebuje tudi čustveno sprejetost in občutek varno
sti.« (Ibid.: str. 65)
Pri opredelitvi razvojnih potrebo otroka se Kroflič opre na dve teori
ji: teorijo objektnih odnosov in Kohlbergov razvoj moralne kognicije. Za
obe teoriji za značilna neka skupna poteza. Ko v naslonitvi na psihoanali
tično teorijo objektnih odnosov govori o nujnosti nadomestiti imaginar
ne identifikacije (z materjo) s simbolno (identifikacijo z očetom), je teža
va fiksacije na imaginarno identifikacijo v tem, da Drugi v tem primeru
»ničesar ne zahteva in mu ne postavlja konkretnih omejitev.« (Ibid.: str.
41) oče, tretji, ki razreši simbiozo z materjo, je »hkrati glasnik racionalne
ga sveta pravil, zahtev, pozivov in zakonov.« (Ibid.: str. 42) Ti zakoni so
racionalni in univerzalni, veljajo tudi za samega očeta. Oče otroku konč
no pove, kaj se od njega pričakuje. A potem je tudi jasno: »…da je otroko
va podreditev avtoriteti pomembnega Drugega nujne pogoj za njegov op
timalen osebnostni razvoj.« (Ibid.: str. 56) »Otrok potrebuje podreditev
avtoriteti pomembnega Drugega in si jo je sposoben zagotoviti neglede na
to, ali si odrasli tega želimo ali ne…. Ker je otrokova težnja po podrejanju
pomembnemu Drugemu povezana z izvorno potrebo po varnosti, je pod
rejanje avtoriteti tako trdovratno in nevarno.« (Ibid.: str. 57) Otrok po
notranji očetove zahteve, se pravi svet pravil, zahtev, zakona. Otrok tako
ponotranji raven, ki presega intersubjektivne odnose in napotuje na druž
benost, na simbolni red. Lahko bi rekli, da je to ponotranjenje pogoj vse
poznejše dialoškosti in racionalnosti. Ta heteronomnost je pogoj poznej
še avtonomije.
40
