Page 39 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 39
šimenc ■ moralna vzgoja: prenašanje vrednot in personifikacija morale
misliti vzgojo s konceptom anticipacije: dolžnost odraslih je vzgoja otrok,
ker sami lahko anticipirajo potrebe, ki jih otrok ne more. To ni manipula
cija, saj svojih ciljev posebej ne skrivajo, niti cilji ne vključujejo vsiljevanje
otrokom stvari, ki zanje niso pomembne.
Seveda je Krofličevo pisanje namenoma zaostreno, da opozori ne ne
enakovreden (šibkejši, podrejen) položaj otroka v vzgoji v primerjavi z od
raslimi, a prav potreba po zaostrenosti priča, da se ta nesimetrični polo
žaj zdi problematičen. Gauchetov (Blais, Gauchet, Ottavi, 2011) odgovor
je, da ta položaj preprosto ni problematičen – da je problematično to, da
je vzgojna anticipacija vedno manj mogoča. To pravzaprav nakazujejo
tudi sodobni cilji vzgoje, ki se nam zdijo samoumevni (kritično mišljenje,
ustvarjalnost, avtonomnost, odgovornost): tudi zanje si želimo, da učitelje
vodijo pri delu z otroki, še preden otroci lahko dobro razumejo, kaj ti cil
ji v resnici pomenijo. Na to Kroflič opozarja in pravi, naj bi šlo za postop
no ukinjanje vodenja posameznika. Poudarek je na ukinjanju vodenja, in
cilj tega poudarjanja je jasen: učitelji naj se zavedo svojega privilegiranega
položaja v odnosu do učencev in naj se zavedo tega, da ga morajo postop
no ukinjati in od vsega začetka usposabljati otroke/učence, da odraščajo
in sami prevzemajo vedno več odločitev. Poudarek pa bi lahko oblikovali
tudi tako, da meri v drugo smer: na začetku se vzgojitelj/-ica ne sme dela
ti, da učenec odloča sam, saj za to ni sposoben. Zato mora nujno odločati
vzgojitelj. Tako, kot je treba delati prostor za učenca in njegovo avtonomi
jo, je treba delati tudi prostor za učitelja in njegovo odgovornost. Zdi se, da
si logiki nasprotujeta, a to nasprotje je mogoče ublažiti z vpeljavo časovne
razsežnosti: učitelj/vzgojitelj se mora sicer umikati, da se bo lahko otrok
naučil odločanja, a na začetku se učitelj ne sme umakniti, temveč mora
prevzeti odgovornost za vodenje posameznika.
Med didaktičnimi priporočili Kroflič poudarja seznanjanje staršev
in otrok s cilji vzgoje, možnost vplivanja otrok, usmerjenost h kritičnemu
razmišljanju, pa tudi posebne metode dela:
V didaktičnem smislu se vedno bolj uveljavljajo t. i. nedirektivni stili
poučevanja in vzgajanja, ki ne temeljijo več zgolj na prenašanju vnaprej
opredeljenih resnic in vrednot, temveč na oblikovanju vzgojno-izobraže-
valnega procesa kot čim bolj spodbujajočega okolja za otrokovo aktivno
in odgovorno odkrivanje resnic, iskanje ustreznih moralnih načel, svo-
bodno izražanje lastnih občutkov, bogatenje domišljijskih predstav, na
katerih temelji umetniško izražanje itn. /.../ (Kroflič, 1997: str. 18).
Nove metode se kažejo kot napredek, ker ne gre več zgolj za prenašan
je danih resnic, temveč za oblikovanje procesa, v katerem bo šlo za otroko
vo »odgovorno odkrivanje resnic«. Pri tem iz razdelka besedila ni č isto
37
misliti vzgojo s konceptom anticipacije: dolžnost odraslih je vzgoja otrok,
ker sami lahko anticipirajo potrebe, ki jih otrok ne more. To ni manipula
cija, saj svojih ciljev posebej ne skrivajo, niti cilji ne vključujejo vsiljevanje
otrokom stvari, ki zanje niso pomembne.
Seveda je Krofličevo pisanje namenoma zaostreno, da opozori ne ne
enakovreden (šibkejši, podrejen) položaj otroka v vzgoji v primerjavi z od
raslimi, a prav potreba po zaostrenosti priča, da se ta nesimetrični polo
žaj zdi problematičen. Gauchetov (Blais, Gauchet, Ottavi, 2011) odgovor
je, da ta položaj preprosto ni problematičen – da je problematično to, da
je vzgojna anticipacija vedno manj mogoča. To pravzaprav nakazujejo
tudi sodobni cilji vzgoje, ki se nam zdijo samoumevni (kritično mišljenje,
ustvarjalnost, avtonomnost, odgovornost): tudi zanje si želimo, da učitelje
vodijo pri delu z otroki, še preden otroci lahko dobro razumejo, kaj ti cil
ji v resnici pomenijo. Na to Kroflič opozarja in pravi, naj bi šlo za postop
no ukinjanje vodenja posameznika. Poudarek je na ukinjanju vodenja, in
cilj tega poudarjanja je jasen: učitelji naj se zavedo svojega privilegiranega
položaja v odnosu do učencev in naj se zavedo tega, da ga morajo postop
no ukinjati in od vsega začetka usposabljati otroke/učence, da odraščajo
in sami prevzemajo vedno več odločitev. Poudarek pa bi lahko oblikovali
tudi tako, da meri v drugo smer: na začetku se vzgojitelj/-ica ne sme dela
ti, da učenec odloča sam, saj za to ni sposoben. Zato mora nujno odločati
vzgojitelj. Tako, kot je treba delati prostor za učenca in njegovo avtonomi
jo, je treba delati tudi prostor za učitelja in njegovo odgovornost. Zdi se, da
si logiki nasprotujeta, a to nasprotje je mogoče ublažiti z vpeljavo časovne
razsežnosti: učitelj/vzgojitelj se mora sicer umikati, da se bo lahko otrok
naučil odločanja, a na začetku se učitelj ne sme umakniti, temveč mora
prevzeti odgovornost za vodenje posameznika.
Med didaktičnimi priporočili Kroflič poudarja seznanjanje staršev
in otrok s cilji vzgoje, možnost vplivanja otrok, usmerjenost h kritičnemu
razmišljanju, pa tudi posebne metode dela:
V didaktičnem smislu se vedno bolj uveljavljajo t. i. nedirektivni stili
poučevanja in vzgajanja, ki ne temeljijo več zgolj na prenašanju vnaprej
opredeljenih resnic in vrednot, temveč na oblikovanju vzgojno-izobraže-
valnega procesa kot čim bolj spodbujajočega okolja za otrokovo aktivno
in odgovorno odkrivanje resnic, iskanje ustreznih moralnih načel, svo-
bodno izražanje lastnih občutkov, bogatenje domišljijskih predstav, na
katerih temelji umetniško izražanje itn. /.../ (Kroflič, 1997: str. 18).
Nove metode se kažejo kot napredek, ker ne gre več zgolj za prenašan
je danih resnic, temveč za oblikovanje procesa, v katerem bo šlo za otroko
vo »odgovorno odkrivanje resnic«. Pri tem iz razdelka besedila ni č isto
37
