Page 37 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 37
šimenc ■ moralna vzgoja: prenašanje vrednot in personifikacija morale
drugih delov knjige. Zato se je smiselno opreti na Krofličevo knjigo, ki je
ključna referenca avtoric za področje moralne vzgoje.
Krofličeva knjiga je opravila pionirsko delo v artikulaciji drugačne
ga odnosa do poučevanja, v sistematizaciji kritičnega mišljenja, odpora do
ideologije. Delo ima danes nekoliko drugačen status: svet, o katerem je pi
salo, se je spremenil – vsaj diskurzivni svet – tudi zaradi učinkovanja tak
šnih del, ki so postala tudi del študijske literature prihodnjih vzgojiteljev.
Če beremo besedilo iz perspektive statusa prenašanja vrednot, je več
plastno, vpeljuje številne razsežnosti in ne dopušča hitrih sklepov. Lahko
pa bi rekli, da je na neki ravni prenašanje vrednot postavljeno v sfero sum
ljivega. V to sfero je postavljena, vsaj kot nekakšen miselni eksperiment,
celo celotna sfera vzgoje:
Kaj je pravzaprav manipulacija in kaj jo loči od (moralne) vzgoje? Mani-
pulirati pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno voditi posame-
znika k cilju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s katerim manipulira-
mo, ne pozna cilja (naših skritih namenov), vodi manipulacija običajno v
sleparjenje, izkoriščanje nevednosti vodenega. /…/ V nevtralnem smislu
je pretežni del vzgoje manipulacija, saj je vzgojitelj, naj to prizna ali ne,
tisti člen komunikacije, ki določa cilje vzgajanja, obliko in vsebino ko-
munikacije, otrok pa si običajno na vprašanje, kaj od njega pravzaprav
hočemo, težko odgovori. Vendar naj bi sodobni vzgojni koncepti težili k
postopnemu ukinjanju vodenja posameznika, k odpravi manipulacije, k
pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam začrtati vzgojne cilje
in razvijati lastno osebnost (samovzgoja – a ne kot samocenzura!). S tem
pa tesnost zveze med vzgojo in manipulacijo postaja ena ključnih ovir
za doseganje sodobnih vzgojnih ciljev, kot so razvoj kritičnega mišljenja,
ustvarjalnosti ter odgovorne morale (Kroflič, 1997: str. 17).
Avtor tako vpelje radikalen premislek, ki celotno vzgojo, ne glede na
to, kakšna je, umesti v horizont manipulacije.3 Manipulacijo sicer pri tem
uporabi v »nevtralnem smislu«, a vendar je obenem predstavljena kot ne
kaj, kar je treba odpraviti, se pravi, da je tudi v nevtralnem smislu obar
vana z negativno konotacijo. Razlog za to je status subjekta: postopno je
treba odpravljati vodenje (s strani odraslih) in ga pripraviti, da sam dolo
ča cilje – ga torej pripraviti, da ne potrebuje več vodstva odraslega. Lahko
bi rekli, da od objekta vzgoje postane subjekt. Vendar pri tej formulaciji
ostane odprt status manipulacije/vzgoje: besedilo pravi, da je treba težiti k
»postopnemu ukinjanju« vodenja, kar bi lahko pomenilo, da je v nekem
3 Ta umestitev je povezana s specifično teoretsko gesto, ki bi jo lahko povezali s spremembo
točke gledišča: zdi se, da se v teoretski razmislek poleg običajne, samoumevne perspektive
odraslih vpelje tudi v zgodovini zanemarjeno perspektivo otroka.
35
drugih delov knjige. Zato se je smiselno opreti na Krofličevo knjigo, ki je
ključna referenca avtoric za področje moralne vzgoje.
Krofličeva knjiga je opravila pionirsko delo v artikulaciji drugačne
ga odnosa do poučevanja, v sistematizaciji kritičnega mišljenja, odpora do
ideologije. Delo ima danes nekoliko drugačen status: svet, o katerem je pi
salo, se je spremenil – vsaj diskurzivni svet – tudi zaradi učinkovanja tak
šnih del, ki so postala tudi del študijske literature prihodnjih vzgojiteljev.
Če beremo besedilo iz perspektive statusa prenašanja vrednot, je več
plastno, vpeljuje številne razsežnosti in ne dopušča hitrih sklepov. Lahko
pa bi rekli, da je na neki ravni prenašanje vrednot postavljeno v sfero sum
ljivega. V to sfero je postavljena, vsaj kot nekakšen miselni eksperiment,
celo celotna sfera vzgoje:
Kaj je pravzaprav manipulacija in kaj jo loči od (moralne) vzgoje? Mani-
pulirati pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno voditi posame-
znika k cilju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s katerim manipulira-
mo, ne pozna cilja (naših skritih namenov), vodi manipulacija običajno v
sleparjenje, izkoriščanje nevednosti vodenega. /…/ V nevtralnem smislu
je pretežni del vzgoje manipulacija, saj je vzgojitelj, naj to prizna ali ne,
tisti člen komunikacije, ki določa cilje vzgajanja, obliko in vsebino ko-
munikacije, otrok pa si običajno na vprašanje, kaj od njega pravzaprav
hočemo, težko odgovori. Vendar naj bi sodobni vzgojni koncepti težili k
postopnemu ukinjanju vodenja posameznika, k odpravi manipulacije, k
pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam začrtati vzgojne cilje
in razvijati lastno osebnost (samovzgoja – a ne kot samocenzura!). S tem
pa tesnost zveze med vzgojo in manipulacijo postaja ena ključnih ovir
za doseganje sodobnih vzgojnih ciljev, kot so razvoj kritičnega mišljenja,
ustvarjalnosti ter odgovorne morale (Kroflič, 1997: str. 17).
Avtor tako vpelje radikalen premislek, ki celotno vzgojo, ne glede na
to, kakšna je, umesti v horizont manipulacije.3 Manipulacijo sicer pri tem
uporabi v »nevtralnem smislu«, a vendar je obenem predstavljena kot ne
kaj, kar je treba odpraviti, se pravi, da je tudi v nevtralnem smislu obar
vana z negativno konotacijo. Razlog za to je status subjekta: postopno je
treba odpravljati vodenje (s strani odraslih) in ga pripraviti, da sam dolo
ča cilje – ga torej pripraviti, da ne potrebuje več vodstva odraslega. Lahko
bi rekli, da od objekta vzgoje postane subjekt. Vendar pri tej formulaciji
ostane odprt status manipulacije/vzgoje: besedilo pravi, da je treba težiti k
»postopnemu ukinjanju« vodenja, kar bi lahko pomenilo, da je v nekem
3 Ta umestitev je povezana s specifično teoretsko gesto, ki bi jo lahko povezali s spremembo
točke gledišča: zdi se, da se v teoretski razmislek poleg običajne, samoumevne perspektive
odraslih vpelje tudi v zgodovini zanemarjeno perspektivo otroka.
35
