Page 34 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 34
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
na pravila, ki naj bi jih vsi upoštevali, namreč niso tuja sila, ki je posamez
nikom vsiljena, niti ne nekaj čisto osebnega in zasebnega. Ta morala zade
va naše skupno življenje, je del javne sfere in je družbena institucija.
S tem Haydon vpelje pomemben poudarek: morala ni stvar posamez
ne osebe, posamezno osebo presega in uravnava odnose med osebami, po
drugi strani pa je morala družbena in se spreminja z družbo. Morala tako
posameznika presega in ni stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med
osebami, po drugi strani pa je njen obstoj odvisen od posamezne osebe, saj
kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obstaja konsenz glede po
trebe po njenem obstoju. Mora biti sprejeta, kar pomeni, da jo posamezne
osebe morajo sprejemati.
Ta dvojni status morale zastavlja novo nalogo moralni vzgoji (ozi
roma državljanski vzgoji, kolikor je moralna vzgoja dojeta kot del držav
ljanske vzgoje): da učencem posreduje specifičen odnos do morale, ki je v
tem, da je morala naša skupna stvar. Ljudje se morajo videti kot nagovor
jeni, kot vključeni – morajo moralo razumeti kot »naš« skupni proizvod.
Kot skupni proizvod se spreminja, in v to dinamiko spreminjanja je
treba vključiti nove generacije:
/P/redajati iz ene generacije na drugo vednost in zavezanost normam
družbe je ena od funkcij edukacije, ker moralnost v ozkem pomenu terja
neko mero stabilnosti njenih norm. Toda stabilnost ni absolutna in za-
vezanost je provizorična. Poleg vrednosti, ki je pripisana posameznikovi
avtonomiji in kritičnemu mišljenju kot takim, je pomembno, da učitelji
spodbujajo učence, da razmišljajo o pomenu družbenih norm. Ker kon-
tinuirano delovanje moralnosti terja neko mero konsenza in možnost
spremembe preko spremenjenega konsenza, je pomembno, da učitelji
učence vpeljejo v ta proces, prek katerega se kritika lahko nadaljuje in
lahko pride do sprememb (Haydon, 2000: str. 146).
Iz tega sledi pomemben poudarek. Lahko bi ga povezali s tematskim
področjem meta etike, se pravi s poukom morale, ki poskuša vzpostaviti
poseben odnos do morale. Bistvo tega odnosa je, da morala ni preprosto
družbena, če družbeno pomeni nekaj zunanjega in tujega, temveč je tudi
»naša«. S tem se promovira poseben odnos do morale, obenem pa vpelje
novo sfero: sfero skupnega. Morala obstaja, ker o njej obstaja soglasje. To
soglasje pa je treba nenehno obnavljati, zato je treba skupaj z njo prenaša
ti na eni strani potrebo po njej, po drugi strani pa potrebo po kritiki. Ker
če ni kritike, če ni spremembe, se ne obnavlja konsenz – in se konsenz iz
gubi. Ker je skupna, se mora vedno znova vzpostavljati skozi debato o tem,
kaj je vsebina skupnega. S to razpravo se ohranja sam status skupnega kot
skupnega vsem.
32
na pravila, ki naj bi jih vsi upoštevali, namreč niso tuja sila, ki je posamez
nikom vsiljena, niti ne nekaj čisto osebnega in zasebnega. Ta morala zade
va naše skupno življenje, je del javne sfere in je družbena institucija.
S tem Haydon vpelje pomemben poudarek: morala ni stvar posamez
ne osebe, posamezno osebo presega in uravnava odnose med osebami, po
drugi strani pa je morala družbena in se spreminja z družbo. Morala tako
posameznika presega in ni stvar njegove izbire, saj uravnava odnose med
osebami, po drugi strani pa je njen obstoj odvisen od posamezne osebe, saj
kot družbena institucija obstaja le, če v družbi obstaja konsenz glede po
trebe po njenem obstoju. Mora biti sprejeta, kar pomeni, da jo posamezne
osebe morajo sprejemati.
Ta dvojni status morale zastavlja novo nalogo moralni vzgoji (ozi
roma državljanski vzgoji, kolikor je moralna vzgoja dojeta kot del držav
ljanske vzgoje): da učencem posreduje specifičen odnos do morale, ki je v
tem, da je morala naša skupna stvar. Ljudje se morajo videti kot nagovor
jeni, kot vključeni – morajo moralo razumeti kot »naš« skupni proizvod.
Kot skupni proizvod se spreminja, in v to dinamiko spreminjanja je
treba vključiti nove generacije:
/P/redajati iz ene generacije na drugo vednost in zavezanost normam
družbe je ena od funkcij edukacije, ker moralnost v ozkem pomenu terja
neko mero stabilnosti njenih norm. Toda stabilnost ni absolutna in za-
vezanost je provizorična. Poleg vrednosti, ki je pripisana posameznikovi
avtonomiji in kritičnemu mišljenju kot takim, je pomembno, da učitelji
spodbujajo učence, da razmišljajo o pomenu družbenih norm. Ker kon-
tinuirano delovanje moralnosti terja neko mero konsenza in možnost
spremembe preko spremenjenega konsenza, je pomembno, da učitelji
učence vpeljejo v ta proces, prek katerega se kritika lahko nadaljuje in
lahko pride do sprememb (Haydon, 2000: str. 146).
Iz tega sledi pomemben poudarek. Lahko bi ga povezali s tematskim
področjem meta etike, se pravi s poukom morale, ki poskuša vzpostaviti
poseben odnos do morale. Bistvo tega odnosa je, da morala ni preprosto
družbena, če družbeno pomeni nekaj zunanjega in tujega, temveč je tudi
»naša«. S tem se promovira poseben odnos do morale, obenem pa vpelje
novo sfero: sfero skupnega. Morala obstaja, ker o njej obstaja soglasje. To
soglasje pa je treba nenehno obnavljati, zato je treba skupaj z njo prenaša
ti na eni strani potrebo po njej, po drugi strani pa potrebo po kritiki. Ker
če ni kritike, če ni spremembe, se ne obnavlja konsenz – in se konsenz iz
gubi. Ker je skupna, se mora vedno znova vzpostavljati skozi debato o tem,
kaj je vsebina skupnega. S to razpravo se ohranja sam status skupnega kot
skupnega vsem.
32
