Page 35 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 35
šimenc ■ moralna vzgoja: prenašanje vrednot in personifikacija morale
Vsekakor pa sedaj Haydon moralno vzgojo v tej minimalni ravni, ki
zadeva skupno in ki je povezana z omejitvami ravnanja, veže na posredo
vanje tradicije. Tako da se bojazen pred indoktrinacijo reši z razlikovan
jem med minimalno in maksimalno, in pri tem ni več bojazni, da gre pri
minimalni za indoktrinacijo. Nasprotno, prav sprejetje te morale za spre
jemljivo spremeni njen status in jo naredi za neindoktrinacijo.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do nje performativen, kar pome
ni, da naš odnos do morale spreminja samo moralo: če se do nje obnaša
mo, kot da je indoktrinacija, potem ima lahko le status vsiljevanja nečesa
tujega. V tem primeru gre res za indoktrinacijo oziroma, bolje, za poskus
indoktrinacije, saj zaradi statusa indoktrinacije ta indoktrinacija ne more
biti uspešna. Bistvena ideja torej je, da je potreben premik, ko družbena
morala ni več dojeta kot odtujena sila, temveč naša stvar. To pa je mogo
če ravno s spremembo odnosa: če se nam zdi, da je naša stvar, če delujemo,
kot da je naša stvar, potem v resnici postane naša stvar in ni več nevarno
sti, da bo delovala kot odtujena realnost in prisila.
Cilj moralne vzgoje tako ni, da se vceplja obstoječo družbeno mora
lo, cilj moralne vzgoje je, da se vzpostavi (oziroma prenaša) specifičen od
nos do moralnosti. Ko se spremeni odnos, se spremeni tudi sama družbe
na funkcija moralnosti. Nova funkcija morale je morala kot naša skupna
stvar – ne toliko stvar družbenega dogovora, kot področje, kjer se sreču
jemo in skupaj dogovarjamo. Ni stvar dogovora, kjer nekdo pristane na
neko pogodbo – gre za proces, kjer se počasi oblikuje vsebina pogodbe.
Ko je enkrat oblikovana, bi lahko rekli, nanjo ni treba pristati, saj je že naš
proizvod, s tem, da smo jo skupaj proizvedli, je že naša stvar. Podpis, s ka
terim bi nanjo pristali, je odvečen, celo napačen, saj bi s tem delovali, kot
da ni to del našega življenja. Oblikovanje morale je sočasno s prisvajanjem
morale – in je sočasno z oblikovanjem subjektov, za katere ta morala velja.
Ni treba nanjo pristajati, saj smo že sami del nje.2
Trije modeli moralne vzgoje
Knjiga Moč vzgoje je eno redkih slovenskih znanstvenih del, ki je dovolj
ambiciozno, da se hoče sistematično in izčrpno ukvarjati z vprašanjem
vzgoje, tako da ima zasluženo mesto obvezne študijske reference. Mono
2 Paradoksno je, da moralna vzgoja včasih s svojo formo nasprotuje tovrstni morali oziro-
ma spodkopava možnost tovrstne morale. Namreč s formo, ki moralo postavlja kot stvar
posameznika. O tem poročata Halstead in Pike (Halstead, Pike, 2006). V svojem pregledu
zgodovine moralne vzgoje v Angliji opozorita na dva trenda. Na eni strani je subsumpcija
moralne vzgoje, tako da moralna vzgoja postane področje v okviru državljanske vzgoje, po
drugi pa je vzporeden, čeprav se zdi da nasproten trend, ki moralno vzgojo personificira in jo
tako reducira na posameznika. Morala ni več stvar skupnosti, temveč zgolj zadeva vsakega
posameznika.
33
Vsekakor pa sedaj Haydon moralno vzgojo v tej minimalni ravni, ki
zadeva skupno in ki je povezana z omejitvami ravnanja, veže na posredo
vanje tradicije. Tako da se bojazen pred indoktrinacijo reši z razlikovan
jem med minimalno in maksimalno, in pri tem ni več bojazni, da gre pri
minimalni za indoktrinacijo. Nasprotno, prav sprejetje te morale za spre
jemljivo spremeni njen status in jo naredi za neindoktrinacijo.
Zdi se, da iz tega sledi, da je odnos do nje performativen, kar pome
ni, da naš odnos do morale spreminja samo moralo: če se do nje obnaša
mo, kot da je indoktrinacija, potem ima lahko le status vsiljevanja nečesa
tujega. V tem primeru gre res za indoktrinacijo oziroma, bolje, za poskus
indoktrinacije, saj zaradi statusa indoktrinacije ta indoktrinacija ne more
biti uspešna. Bistvena ideja torej je, da je potreben premik, ko družbena
morala ni več dojeta kot odtujena sila, temveč naša stvar. To pa je mogo
če ravno s spremembo odnosa: če se nam zdi, da je naša stvar, če delujemo,
kot da je naša stvar, potem v resnici postane naša stvar in ni več nevarno
sti, da bo delovala kot odtujena realnost in prisila.
Cilj moralne vzgoje tako ni, da se vceplja obstoječo družbeno mora
lo, cilj moralne vzgoje je, da se vzpostavi (oziroma prenaša) specifičen od
nos do moralnosti. Ko se spremeni odnos, se spremeni tudi sama družbe
na funkcija moralnosti. Nova funkcija morale je morala kot naša skupna
stvar – ne toliko stvar družbenega dogovora, kot področje, kjer se sreču
jemo in skupaj dogovarjamo. Ni stvar dogovora, kjer nekdo pristane na
neko pogodbo – gre za proces, kjer se počasi oblikuje vsebina pogodbe.
Ko je enkrat oblikovana, bi lahko rekli, nanjo ni treba pristati, saj je že naš
proizvod, s tem, da smo jo skupaj proizvedli, je že naša stvar. Podpis, s ka
terim bi nanjo pristali, je odvečen, celo napačen, saj bi s tem delovali, kot
da ni to del našega življenja. Oblikovanje morale je sočasno s prisvajanjem
morale – in je sočasno z oblikovanjem subjektov, za katere ta morala velja.
Ni treba nanjo pristajati, saj smo že sami del nje.2
Trije modeli moralne vzgoje
Knjiga Moč vzgoje je eno redkih slovenskih znanstvenih del, ki je dovolj
ambiciozno, da se hoče sistematično in izčrpno ukvarjati z vprašanjem
vzgoje, tako da ima zasluženo mesto obvezne študijske reference. Mono
2 Paradoksno je, da moralna vzgoja včasih s svojo formo nasprotuje tovrstni morali oziro-
ma spodkopava možnost tovrstne morale. Namreč s formo, ki moralo postavlja kot stvar
posameznika. O tem poročata Halstead in Pike (Halstead, Pike, 2006). V svojem pregledu
zgodovine moralne vzgoje v Angliji opozorita na dva trenda. Na eni strani je subsumpcija
moralne vzgoje, tako da moralna vzgoja postane področje v okviru državljanske vzgoje, po
drugi pa je vzporeden, čeprav se zdi da nasproten trend, ki moralno vzgojo personificira in jo
tako reducira na posameznika. Morala ni več stvar skupnosti, temveč zgolj zadeva vsakega
posameznika.
33
