Page 32 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 32
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
danes splošno znano dejstvo, da tudi šola (z organiziranostjo, načini dela,
vzpostavljenimi odnosi) »prenaša« določene vrednote, ne da bi se tega
zavedala. Teoretiki prikritega kurikula že desetletja opozarjajo prav na to.
Iz tega je razvidno tudi, da prenašanje vrednot lahko razumemo na različ
nih ravneh: poleg intencionalne dejavnosti, ki je na to usmerjena, prenaša
nje vrednot lahko poteka tudi po številnih drugih kanalih, ki rezultirajo
v tem, da na otroke vplivajo vrednote družbenega okolja, v katerem živijo.
Haydon kot reakcijo na transmisijo, ki v družbi vselej že poteka, iz
bere srednjo pot med transmisijo in permisivnostjo, bistvo te srednje poti
je v spodbujanju mišljenja o morali. V poglavju Vrednotna vzgoja: učitel
ji kot vzgojitelji (educators) Haydon vpelje štiri elemente moralne vzgoje, s
katerimi se v šoli izognemo vlogi prenašalca vrednot, obenem pa učencem
omogočimo, da si svoje vrednote (se pravi tiste, ki jih že nosijo v sebi) bolj
polno prisvojijo: samostojno mišljenje, pravi način mišljenja, mišljenje z
vsebino: vednost in razumevanje, diskusija in dialog.
Vsi štirje elementi se dotikajo tudi prenašanja vrednot, vendar le ob
robu, in avtorjeva priporočila nikdar ne prestopijo meje neposrednega
prenašanja vrednot. Za primer si poglejmo samostojno mišljenje. Haydon
analizira gibanje pojasnjevanja vrednot, ki se je omejilo na to, da učencem
pomaga identificirati in razumeti njihove vrednote. Predpostavka gibanja
je, da so vrednote stvar posameznika, tako da se šola vanje ne sme vme
šavati. Njena naloga je samo pomagati učencem, da bolje razumejo svoje
vrednote. Haydonova teza je, da to gibanje lahko preseže svoje zastavljene
cilje. Vrednote posameznika niso preprosto njegove, temveč pogosto izvi
rajo iz družbe, v kateri živi, tako da posameznikovo razumevanje lastnih
vrednot na dveh ravneh doseže več kot zgolj razumevanje. Prvič s tem, da
se posameznik z razumevanjem svojih vrednot zave tudi tega, da niso pre
prosto njegove: zave se svoje povezanosti z družbo, od katere je prevzel
določeno vrednoto. Vsebino svojih vrednot tudi bolje razume, ko jih po
veže z vrednotami tradicije in družbe, obenem pa bolje razume tudi nji
hov status: niso samo njegove, in tudi sam ni samo on, temveč preko nje
ga živijo vrednote družbe naprej. Po drugi strani pa razjasnjevanje vrednot
lahko vpelje tudi določeno mero kritike. Ko se posameznik bolje zave svo
jih vrednot in morebitnih nasprotji med njimi, izkusi notranje konflik
te, to zavedanje pa lahko vodi h kritičnemu vrednotenju lastnih vrednot,
opustitvi določenih vrednot in preobrazbi drugih, zlasti ko gre za razmer
je med centralnimi vrednotami in periferijo vrednot.
V Haydonovem članku The Moral Agenda for Citizenship Educati-
on se ton govora o moralni vzgoji nekoliko spremeni. Sicer ne spremeni te
meljnih koordinat razmisleka, vendar v ospredje razmisleka ni postavljena
nevarnost indoktrinacije, temveč potreba po moralni vzgoji. Haydon iz
30
danes splošno znano dejstvo, da tudi šola (z organiziranostjo, načini dela,
vzpostavljenimi odnosi) »prenaša« določene vrednote, ne da bi se tega
zavedala. Teoretiki prikritega kurikula že desetletja opozarjajo prav na to.
Iz tega je razvidno tudi, da prenašanje vrednot lahko razumemo na različ
nih ravneh: poleg intencionalne dejavnosti, ki je na to usmerjena, prenaša
nje vrednot lahko poteka tudi po številnih drugih kanalih, ki rezultirajo
v tem, da na otroke vplivajo vrednote družbenega okolja, v katerem živijo.
Haydon kot reakcijo na transmisijo, ki v družbi vselej že poteka, iz
bere srednjo pot med transmisijo in permisivnostjo, bistvo te srednje poti
je v spodbujanju mišljenja o morali. V poglavju Vrednotna vzgoja: učitel
ji kot vzgojitelji (educators) Haydon vpelje štiri elemente moralne vzgoje, s
katerimi se v šoli izognemo vlogi prenašalca vrednot, obenem pa učencem
omogočimo, da si svoje vrednote (se pravi tiste, ki jih že nosijo v sebi) bolj
polno prisvojijo: samostojno mišljenje, pravi način mišljenja, mišljenje z
vsebino: vednost in razumevanje, diskusija in dialog.
Vsi štirje elementi se dotikajo tudi prenašanja vrednot, vendar le ob
robu, in avtorjeva priporočila nikdar ne prestopijo meje neposrednega
prenašanja vrednot. Za primer si poglejmo samostojno mišljenje. Haydon
analizira gibanje pojasnjevanja vrednot, ki se je omejilo na to, da učencem
pomaga identificirati in razumeti njihove vrednote. Predpostavka gibanja
je, da so vrednote stvar posameznika, tako da se šola vanje ne sme vme
šavati. Njena naloga je samo pomagati učencem, da bolje razumejo svoje
vrednote. Haydonova teza je, da to gibanje lahko preseže svoje zastavljene
cilje. Vrednote posameznika niso preprosto njegove, temveč pogosto izvi
rajo iz družbe, v kateri živi, tako da posameznikovo razumevanje lastnih
vrednot na dveh ravneh doseže več kot zgolj razumevanje. Prvič s tem, da
se posameznik z razumevanjem svojih vrednot zave tudi tega, da niso pre
prosto njegove: zave se svoje povezanosti z družbo, od katere je prevzel
določeno vrednoto. Vsebino svojih vrednot tudi bolje razume, ko jih po
veže z vrednotami tradicije in družbe, obenem pa bolje razume tudi nji
hov status: niso samo njegove, in tudi sam ni samo on, temveč preko nje
ga živijo vrednote družbe naprej. Po drugi strani pa razjasnjevanje vrednot
lahko vpelje tudi določeno mero kritike. Ko se posameznik bolje zave svo
jih vrednot in morebitnih nasprotji med njimi, izkusi notranje konflik
te, to zavedanje pa lahko vodi h kritičnemu vrednotenju lastnih vrednot,
opustitvi določenih vrednot in preobrazbi drugih, zlasti ko gre za razmer
je med centralnimi vrednotami in periferijo vrednot.
V Haydonovem članku The Moral Agenda for Citizenship Educati-
on se ton govora o moralni vzgoji nekoliko spremeni. Sicer ne spremeni te
meljnih koordinat razmisleka, vendar v ospredje razmisleka ni postavljena
nevarnost indoktrinacije, temveč potreba po moralni vzgoji. Haydon iz
30
