Page 33 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 33
šimenc ■ moralna vzgoja: prenašanje vrednot in personifikacija morale
haja iz razlike med dvema različnima razumevanjema morale v naši druž
bi. Prvo teži, kot pravi, k personalizaciji (personalization) morale, se pravi
k temu, da je morala stvar vsakega posameznika. Po tem pogledu je mora
la po svojem bistvu stvar izbire posameznika in njegovih zavez. Za ta pri
stop je pomembno, da se poudarja osebno in ne družbeno: »Najbolj po
membno je, da posamezniki delajo informirane izbire, se pri tem zavedajo
posledic svojih dejanj in so jih pripravljeni sprejeti.« (Haydon, 2000: str.
140.) Drugi pogled pa moralo vidi kot »neosebni okvir, ki naj bi ga po
samezniki upoštevali« (Haydon, 2000: str. 141). Če drugi pristop vpelje
razsežnost družbenega, pa se prvi pogled osredotoča na posameznika, ne
odvisno od družbe. S tem moralo loči od družbenih razmerij, posamezni
ka pa od drugih ljudi, s katerimi vselej že živi. Prvi pogled vzbuja vtis, da
morala ne zadeva družbe in da posameznik ni bistveno povezan z družbo.
Personalizacija morale je tako v nekem smislu redukcija in izolacija mora
le, saj moralo loči in izolira od družbenega sveta.1
Ta dva ogleda se po Haydonu med sabo ne izključujeta nujno. Mo
goče je vzpostaviti razumevanje morale, ki je vsem skupno na ravni jav
nega diskurza, se pravi skupno moralo, ne da bi se odpovedali globljim
prepričanjem, ki pa niso skupna. Haydon opozarja, da se pri tem razliko
vanju med moralo v ožjem in moralo v širšem pomenu opira na Rawlsovo
distinkcijo med političnim liberalizmom in obsežnejšimi političnimi ter
etičnimi doktrinami: »Morala v tem pomenu je sistem omejitev glede rav
nanja ljudi, ki brzdajo nagnjenja ljudi k dejanjem, ki bi bili lahko škodljiva
za interese drugih ljudi, in tako opravljajo družbeno funkcijo zaščite inte
resov ljudi nasploh.« (Hayden, 2000: str. 141.)
Morala je tako družbena institucija, ki uravnava razmerja med ljud
mi. Ima podobno funkcijo kot zakoni, le da je manj strogo kodificirana in
sankcionirana. Čeprav je neformalna, pa je jasno izražena v obliki skup
nih idej, na katere se je mogoče sklicevati in ki jih je mogoče predajati iz
generacijo v generacijo. Javna morala se ne meša v posameznikove cilje v
življenju, niti ne meri primarno na osebne lastnosti, pač pa predvsem na
norme, ki se naj bi jih upoštevalo.
Moralna vzgoja pa nima za cilj samo prenašanje teh skupnih norm,
njen bistveni cilj je prenašanje odnosa do morale. Tako pojmovana moral
1 Mogoč pa je tudi drug način reduciranja morale. V analizi procesa amoralizacije v navezavi
na okoljsko etiko Cahil kot eno od strategij amoralizacije omeni depersonalizacijo, ki jo
razume kot izogibanje osebni odgovornosti za okolje. Če bi lahko rekli, da personalizacija
zavaja, ker zvede moralno odgovornost zgolj na posameznika, pa depersonalizacija izniči
moralno odgovornost, ker jo loči od posameznika: »V celoti bi potemtakem lahko rek-
li, da depersonalizacija prispeva k amoralizaciji z zanikanjem možnosti osebne moralne
odgovornosti za okolje, medtem ko personalizacija prispeva k amoralizaciji s tem, da
moralno odgovornost pripisuje preozko.« (Cahil, 2000: str. 156.) Polna moralna odgovor-
nost tako presega osebo, a nujno zadeva tudi osebo.
31
haja iz razlike med dvema različnima razumevanjema morale v naši druž
bi. Prvo teži, kot pravi, k personalizaciji (personalization) morale, se pravi
k temu, da je morala stvar vsakega posameznika. Po tem pogledu je mora
la po svojem bistvu stvar izbire posameznika in njegovih zavez. Za ta pri
stop je pomembno, da se poudarja osebno in ne družbeno: »Najbolj po
membno je, da posamezniki delajo informirane izbire, se pri tem zavedajo
posledic svojih dejanj in so jih pripravljeni sprejeti.« (Haydon, 2000: str.
140.) Drugi pogled pa moralo vidi kot »neosebni okvir, ki naj bi ga po
samezniki upoštevali« (Haydon, 2000: str. 141). Če drugi pristop vpelje
razsežnost družbenega, pa se prvi pogled osredotoča na posameznika, ne
odvisno od družbe. S tem moralo loči od družbenih razmerij, posamezni
ka pa od drugih ljudi, s katerimi vselej že živi. Prvi pogled vzbuja vtis, da
morala ne zadeva družbe in da posameznik ni bistveno povezan z družbo.
Personalizacija morale je tako v nekem smislu redukcija in izolacija mora
le, saj moralo loči in izolira od družbenega sveta.1
Ta dva ogleda se po Haydonu med sabo ne izključujeta nujno. Mo
goče je vzpostaviti razumevanje morale, ki je vsem skupno na ravni jav
nega diskurza, se pravi skupno moralo, ne da bi se odpovedali globljim
prepričanjem, ki pa niso skupna. Haydon opozarja, da se pri tem razliko
vanju med moralo v ožjem in moralo v širšem pomenu opira na Rawlsovo
distinkcijo med političnim liberalizmom in obsežnejšimi političnimi ter
etičnimi doktrinami: »Morala v tem pomenu je sistem omejitev glede rav
nanja ljudi, ki brzdajo nagnjenja ljudi k dejanjem, ki bi bili lahko škodljiva
za interese drugih ljudi, in tako opravljajo družbeno funkcijo zaščite inte
resov ljudi nasploh.« (Hayden, 2000: str. 141.)
Morala je tako družbena institucija, ki uravnava razmerja med ljud
mi. Ima podobno funkcijo kot zakoni, le da je manj strogo kodificirana in
sankcionirana. Čeprav je neformalna, pa je jasno izražena v obliki skup
nih idej, na katere se je mogoče sklicevati in ki jih je mogoče predajati iz
generacijo v generacijo. Javna morala se ne meša v posameznikove cilje v
življenju, niti ne meri primarno na osebne lastnosti, pač pa predvsem na
norme, ki se naj bi jih upoštevalo.
Moralna vzgoja pa nima za cilj samo prenašanje teh skupnih norm,
njen bistveni cilj je prenašanje odnosa do morale. Tako pojmovana moral
1 Mogoč pa je tudi drug način reduciranja morale. V analizi procesa amoralizacije v navezavi
na okoljsko etiko Cahil kot eno od strategij amoralizacije omeni depersonalizacijo, ki jo
razume kot izogibanje osebni odgovornosti za okolje. Če bi lahko rekli, da personalizacija
zavaja, ker zvede moralno odgovornost zgolj na posameznika, pa depersonalizacija izniči
moralno odgovornost, ker jo loči od posameznika: »V celoti bi potemtakem lahko rek-
li, da depersonalizacija prispeva k amoralizaciji z zanikanjem možnosti osebne moralne
odgovornosti za okolje, medtem ko personalizacija prispeva k amoralizaciji s tem, da
moralno odgovornost pripisuje preozko.« (Cahil, 2000: str. 156.) Polna moralna odgovor-
nost tako presega osebo, a nujno zadeva tudi osebo.
31
