Page 30 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 30
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
diskusije, da se zdi, da je ne vcepljanju družbenih vrednot tudi ne prena
šanju družbenih vrednot, da je moralna vzgoja predvsem razvoj posame
znika, poudarjanje njegove aktivnosti, in tako tudi umik družbe. V tem
smislu se zdi Durkheimova identifikacija morale in družbe nepovratno
zastarela. V nadaljevanju bomo na dveh primerih raziskali prostor, ki ga
ta edukacijska gesta odpira, in dinamiko, ki se z njo začne.
Morala kot družbena institucija in personificiranje morale
Graham Haydon v Teaching about values obravnava položaj učiteljev kot
prenašalcev (transmiters) vrednot. Začne z opozorilom, da o edukaciji kot
transmisiji vrednot govorijo predvsem sociologi, in takoj doda, da je tak
govor precej neploden, saj vpeljuje pasivno podoba tega, kar se v dogaja
v moralni vzgoji. Pojem transmisija namreč sugerira, da tisti, ki so akter
ji transmisije, ne prispevajo nič svojega, temveč zgolj pošiljajo/posredujejo
dano informacijo, ki jo drugi, naslovnik, zgolj pasivno sprejema. Oba, od
dajnik in naslovnik, sta v tem procesu zgolj pasivna člena v procesu prena
šanja vnaprej izgotovljene informacije. Posebej pa ta analogija ni dobra za
učitelje, pravi Haydon, ker pasivnost na ravni sprejemnika lahko napelju
je na indoktrinacijo, se pravi vsiljevanje idej učencem, ki jih le-ti ne more
jo racionalno preiskati (Haydon, 1997: str. 121).
Transmisija vrednot je potemtakem problematična zaradi položa
ja, v katerega postavlja otroka. Poleg tega so vrednote, za razliko od dej
stev, manj določene. Ta nedoločenost dodatno otežuje govor o prenašanju
vredn ot. Prenos vrednot terja fiksni pomen, vrednote pa so odprte za in
terpretacijo. Po Haydonu je nedemokratično fiksirati vrednote za nasle
dnje generacije. Poleg tega ni mogoče prenašati vseh vrednot družbe, tako
da je potrebna selekcija. Govor o transmisiji pa ne pove, kako se ta selekci
ja naredi (Haydon, 1997: str. 123).
Haydon se vprašanja prenašanja vsiljevanja vrednot učencem loti z
distinkcijo med vrednotami, ki so potrebne za ohranitev pluralne druž
be, in vrednotami, ki so specifični liberalni odgovor na moralno vprašan
je. Se pravi, učitelju je v družbi, v kateri hkrati obstaja mnoštvo različnih
»sistemov« vrednot, dovoljeno prenašati samo vrednote, ki so povezane
s splošnim liberalnim okvirjem, ki ga predpostavlja pluralna družba. Ta
je pogoj možnosti pluralne družbe. Pluralnost (vrednot v družbi) torej ne
dovoli prenašanja specifičnih moralnih vrednot, a sama že predpostavlja
določene vrednote. Te je dovoljeno prenašati – te je, bi lahko celo rekli,
celo nujno prenašati. Odgovor na vprašanje indoktrinacije pri prenašanju
vrednot je tako vzpostavitev distinkcije med liberalno družbo kot sploš
nim okvirjem in specifično liberalno moralo kot eno od množice moral
(Haydon, 1997: str. 127).
28
diskusije, da se zdi, da je ne vcepljanju družbenih vrednot tudi ne prena
šanju družbenih vrednot, da je moralna vzgoja predvsem razvoj posame
znika, poudarjanje njegove aktivnosti, in tako tudi umik družbe. V tem
smislu se zdi Durkheimova identifikacija morale in družbe nepovratno
zastarela. V nadaljevanju bomo na dveh primerih raziskali prostor, ki ga
ta edukacijska gesta odpira, in dinamiko, ki se z njo začne.
Morala kot družbena institucija in personificiranje morale
Graham Haydon v Teaching about values obravnava položaj učiteljev kot
prenašalcev (transmiters) vrednot. Začne z opozorilom, da o edukaciji kot
transmisiji vrednot govorijo predvsem sociologi, in takoj doda, da je tak
govor precej neploden, saj vpeljuje pasivno podoba tega, kar se v dogaja
v moralni vzgoji. Pojem transmisija namreč sugerira, da tisti, ki so akter
ji transmisije, ne prispevajo nič svojega, temveč zgolj pošiljajo/posredujejo
dano informacijo, ki jo drugi, naslovnik, zgolj pasivno sprejema. Oba, od
dajnik in naslovnik, sta v tem procesu zgolj pasivna člena v procesu prena
šanja vnaprej izgotovljene informacije. Posebej pa ta analogija ni dobra za
učitelje, pravi Haydon, ker pasivnost na ravni sprejemnika lahko napelju
je na indoktrinacijo, se pravi vsiljevanje idej učencem, ki jih le-ti ne more
jo racionalno preiskati (Haydon, 1997: str. 121).
Transmisija vrednot je potemtakem problematična zaradi položa
ja, v katerega postavlja otroka. Poleg tega so vrednote, za razliko od dej
stev, manj določene. Ta nedoločenost dodatno otežuje govor o prenašanju
vredn ot. Prenos vrednot terja fiksni pomen, vrednote pa so odprte za in
terpretacijo. Po Haydonu je nedemokratično fiksirati vrednote za nasle
dnje generacije. Poleg tega ni mogoče prenašati vseh vrednot družbe, tako
da je potrebna selekcija. Govor o transmisiji pa ne pove, kako se ta selekci
ja naredi (Haydon, 1997: str. 123).
Haydon se vprašanja prenašanja vsiljevanja vrednot učencem loti z
distinkcijo med vrednotami, ki so potrebne za ohranitev pluralne druž
be, in vrednotami, ki so specifični liberalni odgovor na moralno vprašan
je. Se pravi, učitelju je v družbi, v kateri hkrati obstaja mnoštvo različnih
»sistemov« vrednot, dovoljeno prenašati samo vrednote, ki so povezane
s splošnim liberalnim okvirjem, ki ga predpostavlja pluralna družba. Ta
je pogoj možnosti pluralne družbe. Pluralnost (vrednot v družbi) torej ne
dovoli prenašanja specifičnih moralnih vrednot, a sama že predpostavlja
določene vrednote. Te je dovoljeno prenašati – te je, bi lahko celo rekli,
celo nujno prenašati. Odgovor na vprašanje indoktrinacije pri prenašanju
vrednot je tako vzpostavitev distinkcije med liberalno družbo kot sploš
nim okvirjem in specifično liberalno moralo kot eno od množice moral
(Haydon, 1997: str. 127).
28
