Page 31 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 31
šimenc ■ moralna vzgoja: prenašanje vrednot in personifikacija morale
Vendar je Haydon tudi glede tega upravičevanja prenašanja vrednot
v Teaching about values zelo previden. Tako pravi:
Morda, kot sem mestoma nakazal, obstaja nekaj vrednot, neka vrsta
skupnega jedra moralnosti, ki bi ga bilo treba predati vsakemu. Toda bolj
kot izpolnimo našo sliko moralnosti, manj bo mogoče reči, v pluralni
družbi, da bi jo vsak moral imeti (in posledično, manj je razlogov, da upo-
rabimo resurse obveznega šolstva, da bi to dosegli). Lažje je zagovarjati,
da je tisto, kar vsakdo potrebuje v pluralni družbi, zmožnost misliti in
govoriti o vrednotah (Haydon, 1997: str. 131).
Kljub vsem navedenim pomislekih glede moralne vzgoje v smislu
»transmisije danega niza vrednot« (Haydon, 1997: str. 134) pa Haydon
nasprotuje pristopu, ki se moralni vzgoji odpoveduje oziroma kot načelo
jemlje nevmeševanja v vrednote učencev. Prednosti tega modela so, da se
odpove indoktrinaciji in pripozna dejstvo, da so sodobne družbe pluralne
in raznolikost vrednot v njej, vendar pa učencem ne omogoči, da bi se so
očili s to raznolikostjo. Nedelovanje ni nevtralno, tudi nedelovanje je de
lovanje in prispeva k temu, da se učenci ne zavedajo vrednot, ki so jih spre
jeli od okolice. Te vrednote pa niso nujno take, da bi jih sami sprejeli, če bi
se jih zavedali. Potemtakem pristop »roke proč« (hands-off), kot ga ime
nuje Haydon, ni preprosto druga skrajnost glede na transmisijo vrednot,
temveč je presenetljivo sam povezan s spontano transmisijo vrednot, ki
poteka v družbi:
Posamezniki lahko odrastejo s tem ali onim prepričanjem ali brez jasnih
vrednot, vendar iz tega ne sledi, da so preprosto zato, ker je formalna edu-
kacija privzela pristop »roke proč«, ljudje sami premislili svoje vrednote.
Njihove vrednote bodo gotovo na tak ali drugačen način pod vplivom
faktorjev v njihovi vzgoji in okolja, faktorjev, katerih se sami morda ne
bodo zavedali. Bodo, morda nenamenoma, sprejeli nekatere vrednote,
tudi če jih nihče ni hotel prenašati. Te vrednote ne bodo nujno tiste, ki so
jih svobodni privzeli, nič bolj, kot če bi jih kdo zavestno poskušal indok-
trinirati (Haydon, 1997: str. 134–135).
Težava (liberalnega) samoomejevanja glede vrednot je torej v tem,
da prenos vrednot v družbi vselej že poteka, četudi se jih zavestno ne pre
naša. Ne gre le za moralni diskurz in moralne implikacije vsakdanje ko
munikacije, lahko bi rekli, da otroci neizogibno živijo v okolju, ki se je
oblikovalo pod vplivom različnih vrednot, lahko bi celo trdili, da je samo
okolje, v katerem živimo, odraz in tudi utelešenje določenih vrednot. Na
posameznike te vrednote (eksplicitne, implicitne, utelešene) vplivajo, tudi
če se šola ogradi od prenašanja vrednot. Lahko bi ob tem spomnili še na
29
Vendar je Haydon tudi glede tega upravičevanja prenašanja vrednot
v Teaching about values zelo previden. Tako pravi:
Morda, kot sem mestoma nakazal, obstaja nekaj vrednot, neka vrsta
skupnega jedra moralnosti, ki bi ga bilo treba predati vsakemu. Toda bolj
kot izpolnimo našo sliko moralnosti, manj bo mogoče reči, v pluralni
družbi, da bi jo vsak moral imeti (in posledično, manj je razlogov, da upo-
rabimo resurse obveznega šolstva, da bi to dosegli). Lažje je zagovarjati,
da je tisto, kar vsakdo potrebuje v pluralni družbi, zmožnost misliti in
govoriti o vrednotah (Haydon, 1997: str. 131).
Kljub vsem navedenim pomislekih glede moralne vzgoje v smislu
»transmisije danega niza vrednot« (Haydon, 1997: str. 134) pa Haydon
nasprotuje pristopu, ki se moralni vzgoji odpoveduje oziroma kot načelo
jemlje nevmeševanja v vrednote učencev. Prednosti tega modela so, da se
odpove indoktrinaciji in pripozna dejstvo, da so sodobne družbe pluralne
in raznolikost vrednot v njej, vendar pa učencem ne omogoči, da bi se so
očili s to raznolikostjo. Nedelovanje ni nevtralno, tudi nedelovanje je de
lovanje in prispeva k temu, da se učenci ne zavedajo vrednot, ki so jih spre
jeli od okolice. Te vrednote pa niso nujno take, da bi jih sami sprejeli, če bi
se jih zavedali. Potemtakem pristop »roke proč« (hands-off), kot ga ime
nuje Haydon, ni preprosto druga skrajnost glede na transmisijo vrednot,
temveč je presenetljivo sam povezan s spontano transmisijo vrednot, ki
poteka v družbi:
Posamezniki lahko odrastejo s tem ali onim prepričanjem ali brez jasnih
vrednot, vendar iz tega ne sledi, da so preprosto zato, ker je formalna edu-
kacija privzela pristop »roke proč«, ljudje sami premislili svoje vrednote.
Njihove vrednote bodo gotovo na tak ali drugačen način pod vplivom
faktorjev v njihovi vzgoji in okolja, faktorjev, katerih se sami morda ne
bodo zavedali. Bodo, morda nenamenoma, sprejeli nekatere vrednote,
tudi če jih nihče ni hotel prenašati. Te vrednote ne bodo nujno tiste, ki so
jih svobodni privzeli, nič bolj, kot če bi jih kdo zavestno poskušal indok-
trinirati (Haydon, 1997: str. 134–135).
Težava (liberalnega) samoomejevanja glede vrednot je torej v tem,
da prenos vrednot v družbi vselej že poteka, četudi se jih zavestno ne pre
naša. Ne gre le za moralni diskurz in moralne implikacije vsakdanje ko
munikacije, lahko bi rekli, da otroci neizogibno živijo v okolju, ki se je
oblikovalo pod vplivom različnih vrednot, lahko bi celo trdili, da je samo
okolje, v katerem živimo, odraz in tudi utelešenje določenih vrednot. Na
posameznike te vrednote (eksplicitne, implicitne, utelešene) vplivajo, tudi
če se šola ogradi od prenašanja vrednot. Lahko bi ob tem spomnili še na
29
