Page 29 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 29
Moralna vzgoja: prenašanje vrednot
in personifikacija morale
Marjan Šimenc
Emila Durkheima imamo lahko za očeta moderne moralne vzgoje
(Chazan, 1985: str. 9). Čeprav se ga »blati« v sedanjih diskusijah, so
v nekem smislu »številni sodobni pristopi k moralni vzgoji odgovor
na Durkheimov pristop in reakcija nanj« (ibid.: str. 9). Dandanes mor
da ne več neposredno in eksplicitno, a tematika prenašanje vrednot je še
vedn o pomemben cilj kritike, zato bi bilo zanimivo najprej bolj natančno
opredeliti cilj te kritike, nato pa bolj jasno opozoriti na njene meje.
Za kritiko česa gre? Predvsem kritika morale kot transmisije in
vzgoje kot podrejanja: »Lahko torej rečemo, da je morala sistem pravil
delovanja, ki vnaprej določajo vedenje. Ta pravila povedo, kako je treba de
lovati v danem primeru. Dobro delovati pa pomeni dobro se pokoravati.«
(Durkheim, 2014: str. 28.) Pravila moralnega delovanja so torej vnaprej
dana, treba se jim pokoravati, saj je morala »sistem zapovedi« (ibid.: str.
34). Pravila niso odvisna od posameznika, nadvadujejo ga: »Pravilo je to,
kar je, neodvisno od tega, kaj smo mi. Še zdaleč ni izraz nas samih, ampak
nas nadvladuje.« (Ibid.: str. 32.) Podrejanje ni slučajno, nasprotno, discip
lina je nujno potrebna: »Discipline, ki jo nalagamo otrokom, torej nika
kor ne smemo imeti zgolj za orodje zatiranja, h kateremu se smemo zateči
le, kadar je to neizogibno za preprečevanje ponovitve graje vrednih dejanj.
Disciplina je sama na sebi vzgojni dejavnik sui generis.« (Ibid.: str. 44.)
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti
prostor svobode posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega
posameznika, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se števil
ni razmisleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja
je najprej ne določenemu tipu moralne vzgoje, ki si subjekt podredi, da bi
nanj prenesel družbene vrednote. Ta začetni ne tako močno določi teren
27
in personifikacija morale
Marjan Šimenc
Emila Durkheima imamo lahko za očeta moderne moralne vzgoje
(Chazan, 1985: str. 9). Čeprav se ga »blati« v sedanjih diskusijah, so
v nekem smislu »številni sodobni pristopi k moralni vzgoji odgovor
na Durkheimov pristop in reakcija nanj« (ibid.: str. 9). Dandanes mor
da ne več neposredno in eksplicitno, a tematika prenašanje vrednot je še
vedn o pomemben cilj kritike, zato bi bilo zanimivo najprej bolj natančno
opredeliti cilj te kritike, nato pa bolj jasno opozoriti na njene meje.
Za kritiko česa gre? Predvsem kritika morale kot transmisije in
vzgoje kot podrejanja: »Lahko torej rečemo, da je morala sistem pravil
delovanja, ki vnaprej določajo vedenje. Ta pravila povedo, kako je treba de
lovati v danem primeru. Dobro delovati pa pomeni dobro se pokoravati.«
(Durkheim, 2014: str. 28.) Pravila moralnega delovanja so torej vnaprej
dana, treba se jim pokoravati, saj je morala »sistem zapovedi« (ibid.: str.
34). Pravila niso odvisna od posameznika, nadvadujejo ga: »Pravilo je to,
kar je, neodvisno od tega, kaj smo mi. Še zdaleč ni izraz nas samih, ampak
nas nadvladuje.« (Ibid.: str. 32.) Podrejanje ni slučajno, nasprotno, discip
lina je nujno potrebna: »Discipline, ki jo nalagamo otrokom, torej nika
kor ne smemo imeti zgolj za orodje zatiranja, h kateremu se smemo zateči
le, kadar je to neizogibno za preprečevanje ponovitve graje vrednih dejanj.
Disciplina je sama na sebi vzgojni dejavnik sui generis.« (Ibid.: str. 44.)
Ena od konstitutivnih gest sodobne moralne vzgoje je zagotoviti
prostor svobode posameznika. Ta se zdi nezdružljiva s pozicijo pasivnega
posameznika, na katerega šola prenaša družbene vrednote. Zato se števil
ni razmisleki o moralni vzgoji začnejo na negativen način: moralna vzgoja
je najprej ne določenemu tipu moralne vzgoje, ki si subjekt podredi, da bi
nanj prenesel družbene vrednote. Ta začetni ne tako močno določi teren
27
