Page 26 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 26
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
na širša družba v obliki »vladavine« bodisi konceptov, bodisi politik, bo
disi ekonomskih prisil zastavlja zahteve, ki ožijo razpon etične vzgoje, je
jasno, da se dejavnost vzgoje in izobraževanja glede na etiko znajde pred
temeljno etično dilemo: ali naj sledi »etiki resnice«, kar ni enostavni po
jem, še manj pa skupek pravil in navodil, ali naj se zateče h konstruktu
partikularne »nezavezujoče« etike, ki se ustavi na meji, na kateri ravnanja
posameznika trčijo na vprašljivo dejanskost. Na drugi ravni ni nič manjša
kontradiktornost politik, ki jih priporočajo nacionalne ali nadnacionalne
instance. V primeru, ki ga navajamo, gre za direktive Evropske komisije, ki
se prilegajo neoliberalnim »zakonitostim«:
Čeprav Evropska komisija poudarja, da so za uspešnost nacionalnih iz
obraževalnih sistemov in s tem za doseganje evropskih ciljev na področju
izobraževanja pomembna tako načela učinkovitosti kot pravičnosti, šte-
vilni avtorji opozarjajo, da njena priporočila državam članicam na osnovi
idej neoliberalizma ukrepe za izboljšanje nacionalnih izobraževalnih sis-
temov utemeljujejo na načelu učinkovitosti (Štremfel, 2016: str. 129).
V danih okoliščinah, ko ima učiteljica lahko veliko očitkov vesti, če
učenkam in učencem prikazuje neoliberalno dejanskost kot »dobro«,5 se
lahko ozre po prispevkih kritične pedagogike, a kot vemo, s tem tvega tudi
spore že na ravni šole. Upoštevaje v zadnjih desetletjih povečan pomen
šole kot centralne družbene institucije, je torej vprašanje etike, ne glede
na to, ali jo razumemo filozofsko, kakorkoli že teoretsko ali bolj »prak
tično«, kritična točka izpolnjevanja naloge in poslanstva šole. Ta nalo
ga šole pa je, da vzgoji »avtonomno osebnost«, kar je skorajda univerzal
no deklariran cilj.
Ko se sprašuje o možnostih moralne vzgoje, se Fritz Oser oprime
koncepta negativne morale in pri tem poudarja:
Pojmovanje, po katerem se otroci lahko naučijo o dobrem z izkušnjo
dobrega je eno izmed najbolj problematičnih verjetij v sodobnem izobra-
ževanju /…/. S tega gledišča moralna vzgoja pomeni, da delamo s takimi
primeri /krivičnosti, kršenja pravic/ zato, da bi zgradili polno uresničeno
strukturo negativne moralne vednosti, da bi preprečili Negativno v pri-
hodnosti (Oser, 2003: str. 18–19).
5 S čimer, presenetljivo, številne evropske, vključno s slovensko, desnosredinske politične
stranke, ki si nadevajo naziv »krščanske«, nimajo problema in brez pojasnila celo poudar-
jajo »potrebo po etiki« – kot da bi le-ta bila zlahka združljiva z neoliberalizmom. Ekonom-
ija, ki temelji na velikih socialnih in premoženjskih razlikah, na prisilah in družbenih iz
ključevanjih, je torej v skladu s krščansko moralo?
24
na širša družba v obliki »vladavine« bodisi konceptov, bodisi politik, bo
disi ekonomskih prisil zastavlja zahteve, ki ožijo razpon etične vzgoje, je
jasno, da se dejavnost vzgoje in izobraževanja glede na etiko znajde pred
temeljno etično dilemo: ali naj sledi »etiki resnice«, kar ni enostavni po
jem, še manj pa skupek pravil in navodil, ali naj se zateče h konstruktu
partikularne »nezavezujoče« etike, ki se ustavi na meji, na kateri ravnanja
posameznika trčijo na vprašljivo dejanskost. Na drugi ravni ni nič manjša
kontradiktornost politik, ki jih priporočajo nacionalne ali nadnacionalne
instance. V primeru, ki ga navajamo, gre za direktive Evropske komisije, ki
se prilegajo neoliberalnim »zakonitostim«:
Čeprav Evropska komisija poudarja, da so za uspešnost nacionalnih iz
obraževalnih sistemov in s tem za doseganje evropskih ciljev na področju
izobraževanja pomembna tako načela učinkovitosti kot pravičnosti, šte-
vilni avtorji opozarjajo, da njena priporočila državam članicam na osnovi
idej neoliberalizma ukrepe za izboljšanje nacionalnih izobraževalnih sis-
temov utemeljujejo na načelu učinkovitosti (Štremfel, 2016: str. 129).
V danih okoliščinah, ko ima učiteljica lahko veliko očitkov vesti, če
učenkam in učencem prikazuje neoliberalno dejanskost kot »dobro«,5 se
lahko ozre po prispevkih kritične pedagogike, a kot vemo, s tem tvega tudi
spore že na ravni šole. Upoštevaje v zadnjih desetletjih povečan pomen
šole kot centralne družbene institucije, je torej vprašanje etike, ne glede
na to, ali jo razumemo filozofsko, kakorkoli že teoretsko ali bolj »prak
tično«, kritična točka izpolnjevanja naloge in poslanstva šole. Ta nalo
ga šole pa je, da vzgoji »avtonomno osebnost«, kar je skorajda univerzal
no deklariran cilj.
Ko se sprašuje o možnostih moralne vzgoje, se Fritz Oser oprime
koncepta negativne morale in pri tem poudarja:
Pojmovanje, po katerem se otroci lahko naučijo o dobrem z izkušnjo
dobrega je eno izmed najbolj problematičnih verjetij v sodobnem izobra-
ževanju /…/. S tega gledišča moralna vzgoja pomeni, da delamo s takimi
primeri /krivičnosti, kršenja pravic/ zato, da bi zgradili polno uresničeno
strukturo negativne moralne vednosti, da bi preprečili Negativno v pri-
hodnosti (Oser, 2003: str. 18–19).
5 S čimer, presenetljivo, številne evropske, vključno s slovensko, desnosredinske politične
stranke, ki si nadevajo naziv »krščanske«, nimajo problema in brez pojasnila celo poudar-
jajo »potrebo po etiki« – kot da bi le-ta bila zlahka združljiva z neoliberalizmom. Ekonom-
ija, ki temelji na velikih socialnih in premoženjskih razlikah, na prisilah in družbenih iz
ključevanjih, je torej v skladu s krščansko moralo?
24
