Page 24 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 24
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
vzgoje. Ta je v poudarjenem pomenu besede predmet razcepov in neso
glasij prav v državah, iz katerih so prihajali moji sogovorniki na uvodoma
omenjeni konferenci v Nitri, ki so ob prvih taktih nastajanja demokraci
je sanjali o možnosti »enega prevladujočega etičnega načela«, s pomočjo
katerega bi vzgojili dobre državljane. Na žalost se je kmalu izkazalo, da je
šlo za naivne iluzije. »Vključitev nacionalnih idej v moralne vzgoje je zna
čilen vzhodnoevropski odgovor na vprašanje, kako moralno vzgojo spre
meniti v sredstvo za minimalno homogenizacijo nacionalne skupnosti.«
(Just in, 1997: str. 81.)3 Vidimo torej, da imamo v zvezi z »etiko« v vzgoji
in izobraževanju na voljo zelo obširno tematiko. V tem besedilu mi ne gre
za to, da bi nakazana dogajanja, »trende« in fenomene širše prikazoval,
komentiral in razlagal. Kajti zanima me predvsem določitev uvidevanja
pomembnosti etike, ki jo ta v vzgojno-izobraževalni dejavnosti ima nav
kljub ali pa prav zaradi Badioujeve ugotovitve o tem, da v aktualnem etič
nem pluralizmu, ki je hkrati tudi pluralizem, poln notranjih protislovno
sti, etika pravzaprav sploh »ne obstaja«.
Če je šola kot družbeni reprodukcijski mehanizem izpostavlje
na vsem premenam »družbe«, v kateri se je etika razblinila v množico
»etik«, ki jih univerzalnost klasične etike zadeva le še v obliki retorične
figure ali ideološke formule, je jasno, da je ta, pogojno rečeno, izguba eti
ke, vpisana v delovanje šole in predvsem v obrazce vladanja šolstvu. V tem
okviru pa vznikne temeljni pomen etike v vzgojno-izobraževalnem proce
su. Ta pomen, ki je – spet badioujevsko rečeno – potekajoči »proces res
nice« v dobi neoliberalizma, odkriva kritična pedagogika. Imenujmo to,
kakor že se nam lahko zdi ustrezno – bodisi upor bodisi iskanje emanci
patorične vloge vzgoje in izobraževanja –, kritična pedagogika se v nave
zavi na etiko konfrontira z dejanskostjo, ki pravzaprav omejuje »etično
vzgojo«, vsiljuje dogmatske koncepte iz arzenalov ideologij ali pa to vzgo
jo blokira na mehkejše ali brutalnejše načine.
Šola na vseh ravneh seveda ni samo ubogljivi »instrument« v ro
kah centrov moči, čeprav z njimi nenehno sklepa kompromise, se z nji
mi konfrontira in se jim včasih celo odkrito upira. Kako vse se diskurz
oblasti prevaja v delovanje in organiziranje dejavnikov ter akterjev, kot so
taki »deležniki« kot, denimo, starši, predstavniki lokalnih instanc, eks
ponenti ustvarjanja javnosti (npr. slabo izobraženi ali korumpirani novi
narji) itn., nihče ne bi mogel izčrpno popisati. Toda v vseh primerih, ko se
3 Glede na to, da se v vrsti nekdanjih socialističnih držav, sedaj članic EU, očitno kaže
naraščanje ekstremnega nacionalizma, lahko sklepamo, da homogenizacija nacionalne
skupnosti ni uspela samo minimalno, ampak kar maksimalno. Koliko je k temu pripo
moglo »patriotsko« vzgajanje v novem sistemu vzraslih državljank in državljanov, je
vprašanje, ki bi bilo vredno raziskave na evropski ravni.
22
vzgoje. Ta je v poudarjenem pomenu besede predmet razcepov in neso
glasij prav v državah, iz katerih so prihajali moji sogovorniki na uvodoma
omenjeni konferenci v Nitri, ki so ob prvih taktih nastajanja demokraci
je sanjali o možnosti »enega prevladujočega etičnega načela«, s pomočjo
katerega bi vzgojili dobre državljane. Na žalost se je kmalu izkazalo, da je
šlo za naivne iluzije. »Vključitev nacionalnih idej v moralne vzgoje je zna
čilen vzhodnoevropski odgovor na vprašanje, kako moralno vzgojo spre
meniti v sredstvo za minimalno homogenizacijo nacionalne skupnosti.«
(Just in, 1997: str. 81.)3 Vidimo torej, da imamo v zvezi z »etiko« v vzgoji
in izobraževanju na voljo zelo obširno tematiko. V tem besedilu mi ne gre
za to, da bi nakazana dogajanja, »trende« in fenomene širše prikazoval,
komentiral in razlagal. Kajti zanima me predvsem določitev uvidevanja
pomembnosti etike, ki jo ta v vzgojno-izobraževalni dejavnosti ima nav
kljub ali pa prav zaradi Badioujeve ugotovitve o tem, da v aktualnem etič
nem pluralizmu, ki je hkrati tudi pluralizem, poln notranjih protislovno
sti, etika pravzaprav sploh »ne obstaja«.
Če je šola kot družbeni reprodukcijski mehanizem izpostavlje
na vsem premenam »družbe«, v kateri se je etika razblinila v množico
»etik«, ki jih univerzalnost klasične etike zadeva le še v obliki retorične
figure ali ideološke formule, je jasno, da je ta, pogojno rečeno, izguba eti
ke, vpisana v delovanje šole in predvsem v obrazce vladanja šolstvu. V tem
okviru pa vznikne temeljni pomen etike v vzgojno-izobraževalnem proce
su. Ta pomen, ki je – spet badioujevsko rečeno – potekajoči »proces res
nice« v dobi neoliberalizma, odkriva kritična pedagogika. Imenujmo to,
kakor že se nam lahko zdi ustrezno – bodisi upor bodisi iskanje emanci
patorične vloge vzgoje in izobraževanja –, kritična pedagogika se v nave
zavi na etiko konfrontira z dejanskostjo, ki pravzaprav omejuje »etično
vzgojo«, vsiljuje dogmatske koncepte iz arzenalov ideologij ali pa to vzgo
jo blokira na mehkejše ali brutalnejše načine.
Šola na vseh ravneh seveda ni samo ubogljivi »instrument« v ro
kah centrov moči, čeprav z njimi nenehno sklepa kompromise, se z nji
mi konfrontira in se jim včasih celo odkrito upira. Kako vse se diskurz
oblasti prevaja v delovanje in organiziranje dejavnikov ter akterjev, kot so
taki »deležniki« kot, denimo, starši, predstavniki lokalnih instanc, eks
ponenti ustvarjanja javnosti (npr. slabo izobraženi ali korumpirani novi
narji) itn., nihče ne bi mogel izčrpno popisati. Toda v vseh primerih, ko se
3 Glede na to, da se v vrsti nekdanjih socialističnih držav, sedaj članic EU, očitno kaže
naraščanje ekstremnega nacionalizma, lahko sklepamo, da homogenizacija nacionalne
skupnosti ni uspela samo minimalno, ampak kar maksimalno. Koliko je k temu pripo
moglo »patriotsko« vzgajanje v novem sistemu vzraslih državljank in državljanov, je
vprašanje, ki bi bilo vredno raziskave na evropski ravni.
22
