Page 21 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 21
d. štrajn ■ možnosti etike v vzgoji in izobraževanju
naša na preseganje singularnosti »človeške živali« in meri na kategorijo
nesmrtnosti. Etike pravzaprav ni ali pa je kot nihilizem, kot ideologija, kot
izdaja resnice. Etika resnic pa je tisto, »kar poskuša preprečiti Zlo, in sicer
tako, da to Zlo učinkovito in trdovratno vključuje v proces resnice« (ibid.:
str. 67). Pri Badiouju torej konec koncev izvemo, da filozofija ni sfera, kjer
lahko najdemo odgovore, ampak je vednost, katere »misija« je oblikovati
vprašanja, odgovori pa so stvar pluralnosti, ki vključuje znanost, politiko,
umetnost in, zakaj ne, slednjič tudi vzgojo in izobraževanje. Etike same po
sebi ni, ampak je vedno »etika nečesa«. Ne kaže pa pozabiti niti prispevkov
drugačne filozofije, ki se skuša udeležiti iskanja odgovorov v okviru zelo
zoženega »obvladljivega« pragmatičnega razumevanja resnice.
»Kaj pravzaprav hočejo ti angleški psihologi?« (Nietzsche, 1988: str.
215.) S podobnim vprašanjem bi se danes lahko obrnili na številne filo
zofije, ki jih loči prepad od tipa filozofij, o katerih sem razpravljal v prej
šnjem razdelku. Za Nietzscheja ta miselni svet zastopa Herbert Spencer,
ki »v bistvu izenačuje pojem ‚dober‘ s pojmom ‚koristen‘, ‚smotrn‘« (ibid.:
str. 218). Tudi za bolj sofisticirane današnje teorije, ki se opirajo na poziti
vistično (pragmatično, analitično, empiristično) paradigmo, bi lahko rek
li, da se v bistvu gibljejo prav v diskurzivnem prostoru, ki ga določajo ko
ordinate dobrega in koristnega. S svojimi logicističnimi modeli mišljenja
fundirajo številne partikularne »etike« na mnogih področjih dejavnosti,
za katere imajo posamezne družbene skupine interes po opredelitvi etič
nih podlag. S filozofsko etiko v pomenu, ki ga je skušal, med drugimi, reši
ti in ohraniti tudi Badiou, ima ta pragmatična raba le še rahlo povezavo in
torej sodi k agensom nekonsistentnosti vseh teh »etik«, ki so v razmerju
do dejanskosti ali nemočne ali pa je sploh ne razumejo kot problem. Jem
ljejo jo kot nespremenljivo »danost«. Dober primer je etika vojske, ki se
vse bolj intenzivno razvija in se, med drugim, prilagaja spremenjenim raz
meram vojskovanja.2
Dileme pedagoške etike
Pedagogika nikoli ni bila ena sama teorija, ampak je bila oznaka polja, v
katerem se srečujejo, križajo, spopadajo, vzajemno izključujejo in dopol
njujejo številne ideje ter teorije pretežno družboslovnih in humanističnih
2 Lahko si predstavljamo, da konstruiranje »vojaške etike« ali, kot tudi pravijo zadevni pisci,
»etosa«, ni prav lahka naloga. Vendar pa v danem okviru možnosti raziskovanja, izražanja
avtonomnih stališč ipd. ne kaže podcenjevati strokovnosti avtorjev niti resnosti njihovega
namena. »Menim, da imata tako Kantova zakonu podobna morala kot neoaristotelska
teorija etike svojo vlogo pri podpiranju vojaške etične vzgoje. Da bi razumeli, zakaj je to
še posebej pomembno za sedanjost, moramo bolj upoštevati zgodovinsko ozadje, zdaj s
tem, da prikažemo spreminjajočo se naravo vojne in njenih predpostavljenih utemeljitev.«
(Carrick, 2008: 190.)
19
naša na preseganje singularnosti »človeške živali« in meri na kategorijo
nesmrtnosti. Etike pravzaprav ni ali pa je kot nihilizem, kot ideologija, kot
izdaja resnice. Etika resnic pa je tisto, »kar poskuša preprečiti Zlo, in sicer
tako, da to Zlo učinkovito in trdovratno vključuje v proces resnice« (ibid.:
str. 67). Pri Badiouju torej konec koncev izvemo, da filozofija ni sfera, kjer
lahko najdemo odgovore, ampak je vednost, katere »misija« je oblikovati
vprašanja, odgovori pa so stvar pluralnosti, ki vključuje znanost, politiko,
umetnost in, zakaj ne, slednjič tudi vzgojo in izobraževanje. Etike same po
sebi ni, ampak je vedno »etika nečesa«. Ne kaže pa pozabiti niti prispevkov
drugačne filozofije, ki se skuša udeležiti iskanja odgovorov v okviru zelo
zoženega »obvladljivega« pragmatičnega razumevanja resnice.
»Kaj pravzaprav hočejo ti angleški psihologi?« (Nietzsche, 1988: str.
215.) S podobnim vprašanjem bi se danes lahko obrnili na številne filo
zofije, ki jih loči prepad od tipa filozofij, o katerih sem razpravljal v prej
šnjem razdelku. Za Nietzscheja ta miselni svet zastopa Herbert Spencer,
ki »v bistvu izenačuje pojem ‚dober‘ s pojmom ‚koristen‘, ‚smotrn‘« (ibid.:
str. 218). Tudi za bolj sofisticirane današnje teorije, ki se opirajo na poziti
vistično (pragmatično, analitično, empiristično) paradigmo, bi lahko rek
li, da se v bistvu gibljejo prav v diskurzivnem prostoru, ki ga določajo ko
ordinate dobrega in koristnega. S svojimi logicističnimi modeli mišljenja
fundirajo številne partikularne »etike« na mnogih področjih dejavnosti,
za katere imajo posamezne družbene skupine interes po opredelitvi etič
nih podlag. S filozofsko etiko v pomenu, ki ga je skušal, med drugimi, reši
ti in ohraniti tudi Badiou, ima ta pragmatična raba le še rahlo povezavo in
torej sodi k agensom nekonsistentnosti vseh teh »etik«, ki so v razmerju
do dejanskosti ali nemočne ali pa je sploh ne razumejo kot problem. Jem
ljejo jo kot nespremenljivo »danost«. Dober primer je etika vojske, ki se
vse bolj intenzivno razvija in se, med drugim, prilagaja spremenjenim raz
meram vojskovanja.2
Dileme pedagoške etike
Pedagogika nikoli ni bila ena sama teorija, ampak je bila oznaka polja, v
katerem se srečujejo, križajo, spopadajo, vzajemno izključujejo in dopol
njujejo številne ideje ter teorije pretežno družboslovnih in humanističnih
2 Lahko si predstavljamo, da konstruiranje »vojaške etike« ali, kot tudi pravijo zadevni pisci,
»etosa«, ni prav lahka naloga. Vendar pa v danem okviru možnosti raziskovanja, izražanja
avtonomnih stališč ipd. ne kaže podcenjevati strokovnosti avtorjev niti resnosti njihovega
namena. »Menim, da imata tako Kantova zakonu podobna morala kot neoaristotelska
teorija etike svojo vlogo pri podpiranju vojaške etične vzgoje. Da bi razumeli, zakaj je to
še posebej pomembno za sedanjost, moramo bolj upoštevati zgodovinsko ozadje, zdaj s
tem, da prikažemo spreminjajočo se naravo vojne in njenih predpostavljenih utemeljitev.«
(Carrick, 2008: 190.)
19
