Page 23 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 23
d. štrajn ■ možnosti etike v vzgoji in izobraževanju
vanjem, ali o etiki edukacije kot pa o etiki, ki jo apliciramo na edukacijo.«
(Desaulniers, 2000: str. 301.) Razmerje med etiko in moralo se nazorneje
izriše prav v polju edukacije. Na splošno je mogoče reči, da se vsi zaveda
mo, da ne gre za preprosto zamenljiva pojma. Gre za problematiko, s kate
ro ni mogoče kar na hitro opraviti, pri čemer razpravljanja o tem razmerju
proizvajajo vedno nove nianse, ki se odrazijo v razumevanjih pedagoških
praks, in torej tudi v dejanskih delovanjih bodisi pri pouku bodisi pri
upravljanju šol in v določanju sistemskih politik. V pluralizmu današnjih
»etik« se je treba zavedati, da »etika ni samo neko novo ime, dano sta
ri morali«. In ne samo to, saj »etika ne sodi v red odgovorov in še manj
v red dokončnih odgovorov. Taki /odgovori/ ne vzpostavljajo niti morale
niti etike, ampak samo moralizem.« (Ibid.: str. 300.) Če preveč pristane
mo na to, da sta etika in morala »eno«, na koncu ostanemo brez obojega
in se lahko zanašamo samo še na surogatne kodifikacije, pragmatične »in
stantne teorije« in konstrukte »pozitivnega« pogleda na svet. »Iskanje
enega prevladujočega etičnega načela, ki bi lahko rešilo vse etične dileme,
ni bilo zelo uspešno niti v Benthamovi formulaciji največje sreče za največ
ljudi.« (Bridges, 2017: str. 308.) Če pa je tako rekoč brez dvoma etika vse
bovana v dejavnosti vzgoje in izobraževanja, je gotovo, da je o tej »vsebo
vanosti« treba govoriti v številnih kontekstih, ki zadevajo to pomembno
področje družbene reprodukcije (Bourdieu, 1970). Ne nazadnje, pomemb
na vprašanja zadevajo točke edukacijskih delovanj, v katerih se izrazi bo
disi relevantnost etike bodisi pomen elementarne morale in tega, kar se na
različne načine razume kot vrednote. Na bazični ravni najbrž vsi zamislji
vi akterji v vzgoji in izobraževanju soglašajo, da je zgodnje ponotranjenje
najosnovnejše morale pri otrocih izhodišče vsake reprodukcije družbe. To
je mogoče dokazati tudi s stališča empiričnih znanosti: »Nevroznanstve
ne raziskave ustrezajo Aristotelovemu opažanju moralnega razvoja, ki po
udarja pomen zgodnjega ponotranjanja moralne vrline za prihodnji razvoj
moralnega značaja, vključno z moralnim mišljenjem /reasoning/.« (Hye
min, 2016: str. 206.)
Toda ta osnovna raven, tako rekoč izhodiščna samoumevnost, ne re
šuje vse kompleksne problematike etike v vzgoji in izobraževanju. Če se
ozremo na dogajanja v širokem spektru dejavnosti vzgoje in izobraževan
je, tudi ni dvoma, da ne obstaja »trend«, ki ga kljub vsem notranjim ne
doslednostim ne kaže prezreti. »Za poučevanje etike so nekoč skrbeli
predvsem filozofi in teologi. S pomočjo medijev, ki dajejo prostor za javne
razprave o etičnih dimenzijah skoraj vsakega problema, trend poučevan
ja etike v mednarodnem obsegu narašča.« (Bahaa, 2017: str. 101.) Med te
trende je mogoče uvrstiti tudi poudarjen pomen etike in morale v različ
nih ter sčasoma spreminjajočih se vzorcih tako imenovane državljanske
21
vanjem, ali o etiki edukacije kot pa o etiki, ki jo apliciramo na edukacijo.«
(Desaulniers, 2000: str. 301.) Razmerje med etiko in moralo se nazorneje
izriše prav v polju edukacije. Na splošno je mogoče reči, da se vsi zaveda
mo, da ne gre za preprosto zamenljiva pojma. Gre za problematiko, s kate
ro ni mogoče kar na hitro opraviti, pri čemer razpravljanja o tem razmerju
proizvajajo vedno nove nianse, ki se odrazijo v razumevanjih pedagoških
praks, in torej tudi v dejanskih delovanjih bodisi pri pouku bodisi pri
upravljanju šol in v določanju sistemskih politik. V pluralizmu današnjih
»etik« se je treba zavedati, da »etika ni samo neko novo ime, dano sta
ri morali«. In ne samo to, saj »etika ne sodi v red odgovorov in še manj
v red dokončnih odgovorov. Taki /odgovori/ ne vzpostavljajo niti morale
niti etike, ampak samo moralizem.« (Ibid.: str. 300.) Če preveč pristane
mo na to, da sta etika in morala »eno«, na koncu ostanemo brez obojega
in se lahko zanašamo samo še na surogatne kodifikacije, pragmatične »in
stantne teorije« in konstrukte »pozitivnega« pogleda na svet. »Iskanje
enega prevladujočega etičnega načela, ki bi lahko rešilo vse etične dileme,
ni bilo zelo uspešno niti v Benthamovi formulaciji največje sreče za največ
ljudi.« (Bridges, 2017: str. 308.) Če pa je tako rekoč brez dvoma etika vse
bovana v dejavnosti vzgoje in izobraževanja, je gotovo, da je o tej »vsebo
vanosti« treba govoriti v številnih kontekstih, ki zadevajo to pomembno
področje družbene reprodukcije (Bourdieu, 1970). Ne nazadnje, pomemb
na vprašanja zadevajo točke edukacijskih delovanj, v katerih se izrazi bo
disi relevantnost etike bodisi pomen elementarne morale in tega, kar se na
različne načine razume kot vrednote. Na bazični ravni najbrž vsi zamislji
vi akterji v vzgoji in izobraževanju soglašajo, da je zgodnje ponotranjenje
najosnovnejše morale pri otrocih izhodišče vsake reprodukcije družbe. To
je mogoče dokazati tudi s stališča empiričnih znanosti: »Nevroznanstve
ne raziskave ustrezajo Aristotelovemu opažanju moralnega razvoja, ki po
udarja pomen zgodnjega ponotranjanja moralne vrline za prihodnji razvoj
moralnega značaja, vključno z moralnim mišljenjem /reasoning/.« (Hye
min, 2016: str. 206.)
Toda ta osnovna raven, tako rekoč izhodiščna samoumevnost, ne re
šuje vse kompleksne problematike etike v vzgoji in izobraževanju. Če se
ozremo na dogajanja v širokem spektru dejavnosti vzgoje in izobraževan
je, tudi ni dvoma, da ne obstaja »trend«, ki ga kljub vsem notranjim ne
doslednostim ne kaže prezreti. »Za poučevanje etike so nekoč skrbeli
predvsem filozofi in teologi. S pomočjo medijev, ki dajejo prostor za javne
razprave o etičnih dimenzijah skoraj vsakega problema, trend poučevan
ja etike v mednarodnem obsegu narašča.« (Bahaa, 2017: str. 101.) Med te
trende je mogoče uvrstiti tudi poudarjen pomen etike in morale v različ
nih ter sčasoma spreminjajočih se vzorcih tako imenovane državljanske
21
